Andrejka Kozlevčar: "Vsak dan je zame izziv, saj nikoli ne vem s čim bo danes klient prišel in kaj nama bo prinesel v terapevtski odnos".

04.02.2018

 

 

Andrejka, dobrodošli v rubriki Moia na obisku. Bi nam za začetek zaupali, kako ste se odločili za študij psihoterapije?

Za študij psihoterapije sem se odločila po nekaj mesečnem obiskovanju psihoterapije, kamor sem prišla raziskovati svoje občutke in obdobje, ki je bilo takrat zame izredno težko. 

Zasledili smo, da vas delo z ljudmi zanima že od malih nog. Ste že kot majhna deklica vedeli, kaj boste počeli?

Težko rečem, da sem vedela kaj bom počela ko bom velika. Kar se spomnim je, da sem bila zelo radovedna in nagajiva punčka in da sem velik del tega življenjskega obdobja preživela na vasi, kjer sem obiskovala različne družine in s tem najverjetneje prišla do spoznanja, da obstajajo različne vrste družin, kar me je naredilo še bolj radovedno.

Ljudje, predvsem pa njihove reakcije in obrazi, so me začeli zanimati v času adolescence. Predvidevam, da je bil vzrok v tem, ker sem se začela spreminjati tudi jaz.

Nam lahko v nekaj besedah pojasnite, kaj pravzaprav je psihoterapija? 

Psihoterapija je dolgotrajen proces, kjer v odnosu s terapevtom poglobljeno raziskujemo vzroke simptomov oziroma težav, s katerimi se klient srečuje v svojem vsakdanjem življenju. Več o psihoterapiji si lahko preberete tudi na moji spleti strani www.peskovnik-zivljenja.si

Vse pogosteje slišimo, da je psihoterapija še vedno tabu. Kakšno je vaše mnenje o tem oziroma, zakaj je tako?

Menim, da psihoterapija kot taka ni več tabu. Kar opažam je, da je ljudi strah pogledati vase zares in se soočiti s svojimi ranami in bolečino, ki jih opozarja in kliče, da jo povabijo k sebi in jo spoznajo ter osmislijo čemu služi.

Kako bi razložili svoje delo vsem, ki vas še ne poznajo? 

Moje terapevtsko delo je namenjeno odnosu s klientom, ki pride v varno okolje se poglobiti vase in se spoznati, kdo je v resnici. Sem njegov sopotnik, tik ob njegovi rami, da lahko začuti mojo iskreno prisotnost, pozornost in globoko spoštovanje do vseh vsebin s katerimi se klient srečuje pri odkrivanju in spoznavanju sebe. Poleg tega sem tudi strokovno izobražena, saj je pomembno, da prepoznam dinamiko, ki se dogaja. Ta mi je v pomoč, da prepoznam, kje na njegovi poti se je zgodil dogodek, da ga je tako zaznamoval in ga ovira na njegovi poti.

Kako poteka terapija pri vas in koliko časa v povprečju traja?

Terapija poteka kontinuirano in sicer enkrat tedensko od 50 -60 minut.

Ker že vemo, da gre za proces je zelo pomembna kontinuiteta, saj gre za poglobljeno delo, ki zahteva pozornost in visoko motivacijo, če želimo, da pozdravimo vzorce in pridemo do sprememb.

Psihoterapevtski proces traja različno dolgo. Odvisno je od tega, kaj si klient želi predelati v terapevtskem odnosu in od njegove psihične kondicije.

Splošno mnenje je, da se za terapijo pogosteje odločajo ženske? Kakšne so vaše izkušnje? 

Za terapijo se odločata oba spola. Morda je res v nekem obdobju več žensk, vendar lahko rečem, da tako kot ženske prihajajo na terapijo tudi moški.

Opazili smo, da imajo tudi otroci pri vas posebno mesto. Ker gre po vsej verjetnosti za čisto drugačen pristop, nam povejte še nekaj besed o tem. 

Terapija z otrokom je drugačna, saj gre za osebo, ki se še razvija v osebnost, kar pomeni, da se lahko zgodi prav vsak dan velika sprememba, kar pa je  pri odrasli osebi težje, ker smo že bolj oblikovani kot osebnost. Delo z otrokom je bolj usmerjeno na delo z različnimi mediji, kjer na primer preko igre in opazovanja pridemo do vzroka težav. Pogosto pa se predlaga staršem, da se odločijo za terapevtski proces, saj večina težav, ki jih ima otrok izhaja iz družinske dinamike in okolice. Otrok največkrat prevzame družinske stiskein nerazrešene vsebine, ki se lahko dogajajo tudi na neverbalnem nivoju.

Na kakšne načine se po vašem mnenju odraža stiska pri ljudeh?

Stiska pri ljudeh se odraža ne več načinov. Najpogosteje imamo težave v odnosih. Naš javni sistem je dober za razvoj inteligence, ki je vezana na um, vse premalo pa na razvoj čustvenega in duhovnega znanja. Nihče nas ne uči kako biti in postati dovolj dobra mama/oče‚ žena/mož‚ sestra/brat‚ prijatelj/ica‚ sodelavka/ec itd. To so vloge, ki si jih želimo vsi in s tem imamo največ težav in tu doživljamo največje stiske.

Kako vemo, kdaj je  pravi čas za obisk pri psihoterapevtu?

Kdaj je čas za obisk psihoterapevta je zelo individualno. Lahko bi rekla, da takrat, ko to začutimo. Ponavadi si poskušamo pomagati z vsemi možnimi kompenzacijami, preden se odločimo za reševanje težav v psihoterapevtskem odnosu. 

Število psihoterapevtov se kar veča. Kako prepoznati pravega terapevta?

Prepoznavanje pravega psihoterapevta je v našem občutku in pa seveda, da nam ta občutek podkrepi tudi s tem, da vemo kdo je kot strokovnjak in da je človek, ki mu lahko zaupamo. Menim, da je pravi psihoterapevt človek z jasnim sporočilom‚ s psihoterapevtskim znanjem, doslednostjo, razumevanjem, brezpogojnim sprejemanjem, zmožnostjo iskrene prisotnosti in globoko empatijo.

Katere so po vašem mnenju največje težave posameznika?

Največje težave imamo v odnosu do sebe. Žal se vse premalo poznamo zares in vse prevečkrat iščemo zunaj sebe svojo lasten center in smisel, čemu smo tu na Zemlji.

Glede na to, da se dnevno srečujete z različnimi zgodbami, se vas katera še posebej dotakne?

Vsaka zgodba klienta se me dotakne na edinstven način. Vsak je poseben zase in zame, zato ne obstajajo razlike med enim in drugim.

S kakšnimi izzivi se soočate pri svojem delu?

Hm, dobro vprašanje. Mirno lahko rečem, da je vsak dan zame izziv, saj nikoli ne vem s čim bo danes klient prišel in kaj nama bo prinesel v terapevtski odnos.

Kaj je tisto, na kar ste najbolj ponosni pri svojem delu?

Pri svojem delu sem najbolj ponosna na to, da sem lahko sopotnica na življenjski poti ljudem, ki mi zaupajo in katerim sem lahko v oporo in jim dajem podporo, da lažje še enkrat prehodijo pot, ki je bila in še vedno je, nemalokrat trnjava in boleča. S trdim delom na sebi sem jim v pomoč, da lažje osmislijo vsako brazgotino, ki jo nosijo na svoji duši, saj nas to osvobaja in zdravi.

Prav tako sem Iskreno hvaležna vsakemu, ki me je povabil na svojo pot, saj sem z vsakim klientom še bolj utrdila in oblikovala psihoterapevtsko držo ter postala boljši človek.

Si vzamete tudi vi čas zase? In kaj je tisto, kar najraje počnete v prostem času?

Čas zase si vzamem zelo pogosto. Zavedam se, da je moja dolžnost, da skrbim za svojo psihično higieno in da sem lahko koristna za moje kliente le, če sem spočita in zadovoljna.  Menim, da je to celo pogoj za uspešno delo, ker s tem lahko oblikujem varen in zaupen prostor, ki je ključen za psihoterapevtski proces. Sprašujete kaj najraje počnete v prostem času...Nič.

www.peskovnik-zivljenja.si

Foto: Matej Kolakovič

 

Hvala Andrejka za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.