Se spomnite, kako smo se v otroštvu igrali pred blokom popolnoma brez nadzora staršev. Zase vem, da smo se otroci igrali s kartonasto škatlo, kateri smo odprli dno, se vanjo ulegli in kotalili po hribu navzdol. Hodili smo tudi na Pržan in si delali bunkerje. Bilo je zabavno kot le kaj. Nobenega mobija, samo ob določeni uri smo morali priti domov. Če si zamudil, pa ni bila velika panika.
Danes je pa scena približno takšna. Otroci imajo vsaj dve ali več popoldanske dejavnosti, po možnosti večkrat na teden. Vzemimo na primer šport in glasbo. Pri športu je tako, da otroci zberejo en šport, ki ga trenirajo. Toda to ni vse – tu so še tekme, ki so navadno ob vikendih. Enako je z glasbo. Vaja med tednom in nastopi čez vikend. Starši so ves teden prostovoljni taksisti. Po treningu imajo otroci tudi delo za šolo, ki je odkrito rečeno veliko bolj zahtevna, kot je bila v našem otroštvu (cca. 20, 25 let nazaj). Boj, boj, boj, tekma, tekma, tekma, tekmovalnost, tekmovalnost in še tekmovalnost na vsakem koraku.
Ko pa otroci današnje dobe končno zadihajo v popolnoma prostem času, pride na vrsto tehnika, kot so igrice na računalniku in na drugih podobnih pripomočkih. Če jim rečeš, naj se igrajo kaj drugega, je tu vprašanje kaj pa, kako, zakaj?
Ali otrokom s konstantnim določanjem urnika ubijamo njihovo lastno ustvarjalnost? V športu je že tako, da če otrok trenira nekaj specifičnega, poteka ves trening v domeni trenerja. Prostora za otrokovo domišljijo ni. V šoli je čista piflarija.
Sama pri športni vadbi z otroki spodbujam ustvarjalnost in domišljijo. Osebno sem najbolj srečna, če mi otroci sami predlagajo kakšno novo igrico, novo obliko gibanja ali pa imajo domišljijsko idejo. Velikokrat jim dam nalogo, da sami postavijo poligon itd. To jim buri ustvarjalni duh in domišljijo. Ko gremo v naravo, se prav zares začuti v zraku nekakšen svoboden duh otroštva. Ni cilj zgolj trening in utrjevanje motoričnih sposobnosti, ampak tudi učenje ljubezni do gibanja v naravi.
Takšno svobodno občutenje otrokom manjka. Užitek, ko brca žogo po travi in pri tem pošteno zdrsne in pade na tla in se posledično umaže ter mu prijatelj ponudi roko in skupaj nasmejana nadaljujeta z igro. Občutek, ko steče po gozdni poti in med tekom preskoči visok štor. Občutek, ko se lovi po travniku in naredi kolo kar za hec, pa mu prijatelji ploskajo, občutek ko pride ves zardel in moker s skakanja na skakalniciin ponosno pove, da je letel kot Peter Prevc. Gre za veliko več kot samo telovadbo na zraku.
Otrok, ki bo doživel in prejel izkušnjo takšnega gibanja, se mu bo to prijetno občutje zasidralo v možgane in ga vleklo ven v gibanje v svet. Kaj je več vredno za otroka: dober rezultat na tekmi ali občutek popolne svobode v prosti igri. Eno je bolj otipljivo, ker dobi kolajno v roke, drugega se ne da prijeti. Naj si vsak otrok sam ustvari svojo svobodo in naj bo resnično tista doživeta in brezpogojna. Starši pa ga spodbujajte in mu jo pomagajte doživeti.
dr. Veronika L. Dolenc, prof. šp. vzg. → Zdravo živi
(Foto:www.pixabay.com)