Kot študentka fizioterapije sem vsak trenutek in vsako priložnost za delo izkoristila maksimalno. Lahko rečem, da sem v času študija preizkusila vse veje fizioterapije, z namenom, da se čim več naučim in ugotovim, kaj me sploh zanima. Nikoli si pa nisem mislila, da bom kdaj sprejela službo v domu starejših občanov. Nikoli ne reci nikoli – zarečenega kruha se največ poje, mar ne? 🙂
Včasih sem že prejšnje popoldne doma razmišljala kaj za vraga bom počela naslednji dan 8 ur v službi – vzamem kakšno knjigo, naj rešujem križanke? Čeprav sem naredila mnogo več kot ostali, pa ni to samohvala :), sem približno 2-3 ure na dan ostala brez dela. Strašno sem se dolgočasila in bila sem nesrečna.
Vam zaupam kaj se zgodi v domu starejših? Po navadi me kakšna babica ustavi med šibanjem po hodniku in mi reče ”Ura je tri. Pojdite že domov”. Tukaj čas mineva drugače. Tukaj dan mineva drugače. Priznam, velikokrat je zelo naporno. Včasih si zaželim, da bi imela nekaj minut za oddih v dnevu. Potem se pa spomnim na tiste 3 ure brezdelja in že hitim dalje. 🙂
Mojih 200 oskrbovancev/stanovalcev doma mi je dalo toliko, kolikor mi ne more dati nobena literatura. Tukaj se srečujem z najrazličnejšimi diagnozami. Imamo kar 2 varovani enoti, kjer so osebe z demenco, katere vse nas postavljajo pred mnoge izzive. Na negovalnih oddelkih imamo osebe z Alzheimerjevo boleznijo, po možganski kapi, po intracerebralni krvavitvi, po zlomih kosti, z ALS, z Parkinsonovo boleznijo, multiplo sklerozo, itd. Vsakodnevno poteka jutranja telovadba za samostojne in delno samostojne stanovalce, tedensko se z njimi srečujem na skupini za trening ravnotežja, na Žoga Bandu in na vseh drugih najrazličnejših skupinah ter vadbah. V popoldanskem času pa se odprejo tudi vrata ambulantne fizioterapije, kjer potekajo individualne obravnave. Ni mi dolgčas ;).
Uživam pri delu s starejšimi ljudmi, saj en dan ni enak drugemu. Vsakodnevno si postavljen pred nove izzive, doživiš nekaj padcev, vendar ogromno vzponov. Za majhno dejanje žanješ nasmeh hvaležnosti, ki seže naravnost do srca. Takrat se zaveš, zakaj je ves tvoj trud vreden, zakaj si po službi utrujen in tudi zakaj, se vsako jutro z nasmehom na obrazu in mirom v duši vračaš v službo.
Barbara Sorčan, dipl. fiziot.