Zlati rez - izza kamere z Alenko Frizerko, 7.del.

28.10.2017

 

 
Po prejšnji oddaji, ki mi je pustila grenak priokus, se odločim ponovno osredotočiti nase, na svoje delo in pustiti ob strani vse komentarje sotekmovalcev in žirije, ter spet, tako kot na začetku, delati po svoje. Ni tako enostavno, kot se sliši. Ljudje smo po naravi taki, da poskušamo slediti, se vklopiti, ugajati in se trudimo, da bi bili sprejeti. In kaj hitro pozabiš na svojo individualnost in se začneš ozirati okrog sebe, kaj počno drugi in nezavedno svoje obnašanje prilagajati njihovemu. Danes se vračam na svojo pot, pa naj bo, kar bo. 
 
Ob vstopu v studio nas ponovno čakajo lutke. Le kaj jim sploh še lahko naredimo? Ko nam dajo prvo nalogo, generalno svetljenje las, se mi kar malo stemni pred očmi. Tega že tako ali tako ne počnem rada, na lutki pa je ta postopek sploh nemogoč. Lasje na lutki so sicer naravni, vendar gredo skozi postopke obdelave, ki jih na koncu pustijo skoraj plastične, po strukturi izredno podobne sintetičnim lasem, in na agresivno kemično obdelavo ne reagirajo prav dobro. Prva misel je, da bo danes vsaj ena lutka ostala brez las. 
 
Glede na časovno omejitev in slabo svetljenje obdelanih las se vseeno odločim za višji odstotek hidrogena pri narastku, medtem ko v folijah odstotek vseeno znižam, saj med samim kemičnim procesom nastaja precej toplote, ki bo sicer stopila lase. Vmes si mislim svoje, ko sotekmovalci nosijo lutke pod klimacone in jih ogrevajo... Upam, da se ne bo slabo končalo. Dejstvo je, da bi za lepe rezultate morali uporabiti največ 3% hidrogen, ga nanesti globalno in pustiti delovati brez toplote eno uro, nato pa postopek še enkrat ponoviti, ter šele nato tonirati. Le tako bi belilo razgradilo pigmente v lasu, brez da bi las ob postopku razžrlo. Žal nimamo časa za tak podvig in spet iščemo bližnjice...
Gledam na uro in računam, koliko časa bom potrebovala za sušenje in toniranje ter pustim belilo na laseh kolikor dolgo je mogoče. Vseeno zadnjih nekaj minut dodatno pogrejem zadnje zapakirane folije, da ne bi bilo preveč razlike med levo in desno stranjo glave. Ob spiranju belila sem precej zadovoljna, saj se lasje ne zapletajo in ne odpadajo v kepah, kot vidim pri nekaterih drugih tekmovalcih. Odločim se za ton temnejši preliv, ker se mi zdi bolj pomembno nevtraliziranje rumenega tona, kot pa sama svetlost las.  Med sušenjem in česanjem vseeno odpade za celo pest las, a glede na stanje ostalih lutk, mislim da mi je kar dobro uspelo. Zmagala verjetno ne bom, ker sem izbrala temnejši preliv, ampak zadnja pa tudi definitivno nisem. Dobro se počutim, ker sem izbrala svoj način dela in se ga držala, ne glede na delo ostalih. Gremo, Enča, vztrajno naprej! 
Žirija pohvali moje delo, vseeno pa se že na daleč vidi, da je Mašina lutka svetlejša in tako zasluženo zmaga v prvem izzivu. 
 
Drugi izziv – avantgarda. Po eni strani sem ga zelo vesela, saj bom lahko res kreativna, pri avantgardi ni pravil in lahko izživiš svojo ustvarjalnost. Po drugi strani pa me skrbijo krtike, ocenjevanje avantgarde je popolnoma subjektivna stvar in nekaj, kar je nekomu čudovito, bo drugemu navadno sranje. Zadnje oddaje so na meni pustile pečat in ne želim ponovno stati tam na odru in biti kritizirana, ker je res slab občutek... Torej. Zbranost, ideja, izvedba. Pustiti vse ostale motnje ob strani in izkoristiti čas, ki nam je dan, da se čim bolje pripravim. 
V trgovini poskušam čas čim bolje izkoristiti, 10 minut vseeno ni veliko ob taki množici stvari, zraven pa paziti še na cene stvari, ki jih mečeš v košarico. Na hitro se sprehodim čez celotno skladišče in se nato vrnem po stvari, ki so se mi zdele primerne. Listje in cvetje, pikapolonice, modri trakovi in... ptiček v kletki. Na blagajni gledam tega ptiča, ne vem točno, kaj bom z njim, ampak ga vseeno vzamem. Nasmehnem se pri sebi in si mislim, da bodo imeli vsaj kaj povedati, če jim moj ptiček na vrhu pričeske ne bo všeč.
 
Za osnovo frizure si izberem viktorijansko pričesko – prečka na sredini, kodri ob ušesih in figa na vrhu glave, ki jo pretirano povečam in podaljšam, da dobim podobno obliko, kot jo je ustvarila Sanja na fotografiji s koledarja. Izberem nekaj lasnih vložkov in ustvarim zmršen videz, saj čajanka poteka na prostem pod drevesom in je Alica, ko se ji enkrat uspe izmuzniti, čisto skuštrana, v lase pa se ji je ujelo tudi listje, cvetje, pikapolonice, Daničina žabica in... ptič v kletki. Nora čajanka iz najbolj psihadelične pravljice v obstoju pač ima nepredvidljive posledice. Ponovno sem zadovoljna z rezultatom, mislim, da sem izbrala super model in predvsem, da sem se pravočasno ustavila z dodatki, da frizura ni preveč nasičena. Ampak, kot sem se že naučila, vse to nič ne pomeni, pomembno je, kako bo vse skupaj ocenjeno s strani žirije. 
 
V zakulisju vsi opazujemo izdelke drug drugega in se sprašujemo, kako se bo žirija odločila... Vsak izmed nas je pokazal del sebe, svojo vizijo in ker tukaj ni pravil, ni nobenega prav in narobe, bo vse odvisno od osebne interpretacije, zagovora ideje in predvsem subjektivnega mnenja žirije. Danes jim res ne zavidam njihove naloge. 
 
Sprejela sem dejstvo, da lahko v vsaki oddaji oddide katerikoli od nas, ne glede na svoje sposobnosti. Vse lahko mine zaradi ene drobne napake pri delu ali zaradi napačne vizije, kar pa še ne pomeni, da je izpadli slab frizer. Mislim, da sem tudi zaradi tega manj nervozna, ko je čas za predstavitev. Vem, da sem sledila svoji viziji, jo izpeljala kolikor dobro sem jo lahko v danem času in z danimi pripomočki in ne glede na to, kaj se bo zgodilo, stojim za svojo kreacijo. Mislim, da sem malce bolj suverena pri zagovoru, čeprav se mi še vedno malce zatakne. Predstavitev je res edini del snemanja, ko res čutiš, da je vsa pozornost usmerjena nate – žirija, sotekmovalci, modeli, kamere, celotna snemalna in produkcijska ekipa, vsi gledajo vate in spremljajo vsak tvoj gib in vsako tvojo besedo... Vseeno mislim, da mi gre malo bolje. In hitro lažje zadiham, ko so tudi komentarji žirije pozitivni. 
 
Žal mi je Danice, saj je med bolj umetniškimi dušami med nami in sem pričakovala, da bo v tem izzivu med boljše uvrščenimi. Mislim, da je njenemu izpadu botrovala malo zmedena predstavitev koncepta in v končni fazi čistost izvedbe. Avantgarda je res težka stvar za ocenjevanje in tukaj so se žiranti po mojem mnenju na koncu odločili za pričesko, ki je bila tehnično slabše dokončana, čeprav je kot celota vsaj meni delovala zelo zanimivo. 
 
Fju, dobro sem jo odnesla tokrat. Sem se že bala, da sem v zadnjih tednih nekje izgubila svoj občutek. Kako hitro začneš dvomiti vase in v svoje sposobnosti! Tudi, če si govoriš, da verjameš vase, da veš, da znaš, stojiš za tem, kar si naredil, vsaka negativna kritika vseeno zasadi drobno seme dvoma, ki se potem trudi vzkliti in načeti tvojo samozavest. Vesela sem, da se nisem pustila in sem kal dvoma izpulila, še preden je uspel razviti močne korenine in me pokopati pri napredovanju.
Sem, kdor sem. Nekaterim bo moje delo všeč, drugim ne. In prav je tako. Gremo naprej!