Ne morem verjeti, da sem prav čisto zares v finalu. Po eni strani se mi zdi vse skupaj neverjetno, ponosna sem nase, da sem zdržala tempo – tako fizično kot psihično – po drugi strani pa se zavedam, kako malo bi bilo potrebno, da bi tukaj namesto mene ali katere od preostalih finalistk stal kdo drug. Veliko je odvisno od znanja in iznajdljivosti, veliko pa tudi od sreče in odločitev, ki jih sprejema žirija. Kakorkoli, hvaležna sem za to izkušnjo.
Hitimo do ciljne črte!
Z modeli se dogovorim glede vrstnega reda, make-upa in začnem z delom. Ko začnem s spenjanjem elegantne irokeze, poleg razmišljam o stajlingu, make-upu in oblekah, ki jih imamo na voljo. Čeprav je kolekcija čudovita, se nikakor ne sklada z mojo vizijo in skrbi me, da zaradi tega frizure ne bodo prišle do izraza v pravi luči. Tukaj se ubadam z vprašanjem, ali prilagodim svojo vizijo oblačilom in pomanjkanju dodatkov, ali vztrajam pri svojem in upam, da bo žirija znala videti mimo oblek in zaznala zgodbo, ki sem jo želela predstaviti.
Prvo dokončam elegantno irokezo. Želim si, da bi jo lahko oblekla v večerno obleko, dodala velike svetleče viseče uhane in večerni make-up. Tako pa… Je make up dnevni, nakita ni, oblečena pa je v črtasto tuniko in kavbojke. Vse skupaj izgleda malo medlo in predvsem neskladno, kljub temu, da sem s frizuro zadovoljna – zaradi oblačenja se je malo zapletlo, ker se je nekaj kodrov podrlo, k sreči mi je ostalo dovolj časa, da sem lahko popravila situacijo. Načeloma sem zadovoljna, ampak mislim, da žirija zaradi celotne podobe ne bo videla frizure v pravi luči…
Druge sem se lotila moje “rozike”, saj me je izvedba njene pričeske dejansko najbolj skrbela zaradi same gostote las. Vseeno mi s pomočjo stajling izdelkov Subrina Professional uspe ustvariti dovolj volumna na vrhu glave, da izpeljem irokezo s kito, ki sem si jo zamislila. Moja želja je bila, da ostale lase samo raklo zvalovim v nekakšne morske valove in s tem poudarim roza in modra pramena, ki so sicer skrita pod zgornjo plastjo las – vendar je gostota las preprosto premajhna. Zato se odločim lase nakodrati in nato čimbolj skrepati, prečko med zgornjim in spodnjim delom pa poudariti z modrimi lasnicami. Tako dobim bolj izrazito ločeno linijo med irokezo in poudarim razliko v teksturah las. Gospo bi oblekla v strgane kavbojke, motoristične škornje in usnjeno jakno, pokazala njene tetovaže na rokah in jo močno, izzivalno naličila in podoba bi bila popolna. Tako pa je oblečena v elegantne kratke hlače in bluzo iz jeansa ter obuta v svetleče sandale. Spet skupna podoba ne ustreza moji viziji in frizura namesto izzivalno izpade neposrečeno, skoraj komično. Me prav zanima, kakšni bodo komentarji, odkrito priznam, da nisem več tako zelo samozavestna glede končnega izdelka.
Tretja je moja kratkolaska, za konec sem jo pustila, ker sem vedela, da moram poskrbeti samo za dobro sušenje in končni stajling, s čimer ne bi smela imeti težav – in k sreči sem imela prav. Kontrast v barvi med spodnjim in zgornjim delom čudovito poudari irokezo, zaradi lepo postrižene oblike so tudi v tem stajligu lepo poudarjene vse lepelinije njenega obraza. Zelo sem zadovoljna z rezultatom. Pri njej je stajling vseeno manj začrtan, saj je lahko mehkejši in elegantnejši ali pa bolj v uličnem stilu – zaradi nevtralne barve in mehkobe linij lahko tako frizuro prilagodiš večini stilov. Samo volančki mi niso najbolj po godu…
Ko vidim svoje punce pripravljene na predstavitev, imam mešane občutke. Zadovoljna sem s svojim delom, nisem pa zadovoljna s končno podobo. Bomo videli, kako se bo odločila žirija…
Maša je svojo kolekcijo vseeno malce prilagodila oblačilom in viziji kolekcije Jerneje Zhembrovsky in tako lahko dobi pri žiriji plus točke, saj so njeni modeli kot celota bolj všečni in kolekcija deluje v večih pogledih bolj skladno.
Nešana pa je svoje delo tudi opravila vrhunsko, paževska frizura se super sklada z obleko, čeprav ni bila narejena s tem namenom, medtem, ko sta ostali dve dovolj posebni v barvi in dovolj preprosti v obliki, da sama oblačila niti niso pomembna pri celotni sliki – vseeno pa mislim, da bi tudi ona svoje punce drugače oblekla, če bi imela za to možnost.
Še enkrat bom poudarila, da je kolekcija oblačil čudovita, takoj ko dobim nazaj svoje mere v pasu, grem vsaj po dvoje hlače, ker so noro lepe – ampak… Kolekcija ima svojo zgodbo, svojo vizijo in zame osebno je razmak med oblačili in frizurami prevelik, da bi moja kolekcija lahko zasijala, kot sem si želela. Pred samo predstavitvijo se sprašujem, kaj bi lahko naredila drugače, na koncu pa pridem do sklepa – sledenje mojim idejam me je pripeljalo do sem, nisem spreminjala svojega dela zato, da bi ugodila pričakovanjem drugih in to se je izkazalo za pravilno. Kar bo pač bo, tudi tukaj sem poslušala sebe, naredila, kar sem mislila, da je prav in najboljše v dani situaciji in če bo dovolj, bo dovolj. Če pa ne bo, pa tudi nič hidega – ker sem dosegla cilj, ki sem si ga zadala pred začetkom snemanja: priti v finale in na poti do tja premagati tremo, ki me je hromila pred nastopanjem.
Da tokrat nimamo možnosti predstavitve, me razočara. Želim si, da bi to vedela prej in svojo vizijo podrobneje razložila žiriji med samim ustvarjanjem. Preveč sem se zanašala na to, da bom lahko predstavila dokončane izdelke. Nič hudega, zdaj sem tu in je, kar je. Komentarji žirije so pričakovani in popolnoma razumem, od kje izhajajo, saj bi sama verjetno pokomentirala enako – frizure enostavno ne dajejo takega vtis, kot sem ga želela doseči, ker niso usklajene z oblačili in dodatki. Vseeno nihče ne more reči, da sem slabo opravila svoje delo in ponosna sem na to, kar sem ustvarila v tako kratkem času – tudi če Borisu niso všeč moji “kaneloni”. Še enkrat hvala Leji in Aljažu za pomoč!
Ko pride čas za razglasitev, je odločitev glede na komentarje pričakovana. Iskreno sem vesela za Nešano in mislim, da je nagrada šla v prave roke in bo več kot dobro izkoriščena. Nešana je izjemno talentirana frizerka, fokusirana, noro pridna in izjemna tudi kot oseba. Premore ogromno tehničnega znanja in kreativnih idej, ne ustraši se nobenega izziva in stoji za svojimi kreacijami. Ve, kje so njene pomanjkljivosti in dela na njih, menim, da ji bo celotna izkušnja dobro dela, da bo bolj samozavestno in glasno stopila naprej in pokazala, kaj vse zmore, ter ji omogočila preboj in zagon njenega ustvarjanja na še višjem nivoju, kot dosedaj.
Nešana, iz srca, SREČNO!
Kar ne morem verjeti, da je konec. Vesela, ker je bilo naporno in žalostna, ker bom pogrešala kolege, s katerimi sem imela možnost delati, se spoznati in izmenjati izkušnje tekom snemanja. Bilo je zanimivo… Veliko sem se naučila o sebi, svojih zmožnostih, pričakovanjih in potrebah, dobila sem potrditve, ki mislim, da sem jih res potrebovala – po drugi strani pa ugotovila, kako nepomembne so v resnici, najbolj pa sem hvaležna za to, da sem malce umirila svojo tremo in bom zdaj pogumneje stopila korak naprej v pravo smer.
V prvi vrsti je zdaj čas, da se posvetim družini, prvi meseci so zelo pomembni in ne dam jih nikomur, čeprav sem dobila veliko nasvetov v smislu, da moram železo kovati, dokler je vroče. Zavedam se, da se verjetno čez nekaj mesecev nihče več ne bo spomnil Alenke iz Zlatega reza, saj bo na tapeti verjetno že kak drug resničnostni šov, po drugi strani pa verjamem, da sem od oddaje dobila tisto, kar sem najbolj potrebovala – samozavest in zaupanje, da sem na pravi poti. Vse ostalo bo prišlo s časom in delom, ki ga bom vložila v svoje projekte.
Hvala za vso podporo in.. Brez skrbi, še boste slišali zame! 😉
Foto: Zlati rez