Druga oddaja. V zakulisje že vstopim malce bolj samozavestno, saj se med seboj že malo bolj poznamo, vsaj približen občutek smo že dobili en o drugem. Še vedno ne poznam imen vseh sotekmovalcev, ampak pričakujem, da bo tudi to osvojeno do konca dne. Mogoče izstopa Nives, ki je zgovorna, ima glede vsega svoje mnenje in se ga ne boji izraziti. Zapolni vsako tišino in nas pogosto nasmeje. Prav tako Marko, je prijeten, karizmatičen in poln duhovitih komentarjev. Ostali se mi zdi, da smo še vedno malo bolj previdni, vsi poklepetamo, komentiramo, se pohecamo, ampak se mi zdi, da vseeno malo pazimo, da ne izdamo preveč o sebi, dokler se malo bolje ne spoznamo. Mislim, da tukaj ne gre za preračunljivost, ampak bolj naravno obrambo, da ne bi napravili napačnega vtisa drug na drugega.
Z izjavami je že malo lažje, vemo kaj pričakovati pred kamero – vseeno se mi zatika in nisem zadovoljna s povedanim – sama sebi sem še vedno najhujši kritik in nisem z ničimer zadovoljna… Upam, da bo iz oddaje v oddajo lažje in bolje, da se bom navadila kamere in reflektorjev ter spravila na plano tisto, kar želim povedati. Včasih je težko, hitro te zavedejo s “pomožnimi” vprašanji, da začneš govoriti o čem, kar bi morda raje zadržal zase. Vsem bi iz glave zbrisala besedo konkurenca, prav na živce mi grejo. 😉
Pred prvim izzivom ponovno vidimo na stojalih lutke, mogoče bomo spet kaj strigli. Pa nas presenetijo z barvanjem – klasična pramena. Spet gre za tehniko, v tem sem dobra. Zastavim tako, kot vem, da mi delo najhitreje teče. Na lutki ni enostavno, lasje so v plastiko vsajeni pod kotom, robovi so debelejši in hitro se lahko kaj razlije ali nastanejo neenakomerna pramena zaradi samega nihanja v količini las. Skoncentriram se, trudim se z natančnostjo, a vseeno hitim, kolikor se da. Ker so poudarili čistost dela, tudi folije lepo pakiram, čeprav mi to vzame več časa. V glavi razdelim proces na tri dele, v vsakem delu bom povečala odsotek hidrogena, da tako zadnja narejena pramena “ujamejo” prva. V salonu ne bi delala tako, saj mi več pomeni integriteta las, tukaj pa moram gledati na čas – pa še dobro, da delamo na lutki, me ne peče vest, kakšni bodo lasje po postopku. Sanja me vmes malo zmede s komentarji glede pakiranja folij – ker na zgornjem delu ob prečki vedno zapiram folije tako, da vidim, kako mi svetlijo pramena in jih po potrebi naknadno popravljam, da dobim lep rezultat brez črt na najbollj vidnem delu frizure. Reče nekaj v smislu:”Nismo tega zahtevali,” in spet začnem cincat, kaj je zdaj to, a sem se zafrknila? Bi morala delat po klasični delitvi na devet kvadrantov? Ma ne, navodila so bila jasna, cik-cak, gostota, lepa barva. Vse to sem zajela, okej bo. Upam.
Malo nam ponagajajo, najprej vzamejo fen trem tekmovalcem, nato še trem. Poskušajo nas pripraviti do tekmovalnosti, da mogoče kdo reče, da nekomu ne bo posodil fena in se začnemo postrani gledati. Ne vem, če jim bo uspelo, vsi iščemo druge rešitve. Sama razmišljam, da ima lutka v mokrem stanju valovite lase. Lahko operem, toniram, razčešem, nanesem peno in pustim, da se suši na zraku, saj niso zahtevali likanja las, tako kot včeraj. Svoj načrt razložim Sanji, ki me opozori na to, da potem lutka verjetno ne bo pravi čas suha. Že, ampak, kaj pa naj? Piham? Na koncu se vse izteče tako, da si lahko sposodim fen, ker tako ali tako ne sušimo vsi naenkrat. Posušim v zadnjih minutah, na hitro las pogrejem z likalnikom in prečešem z glavnikom, da jih še bolj zgladim – mislim da bo okej, bistveno je, da so pramena lepa. In na koncu smeh, ko nas opomnijo, da ni nihče zahteval sušenja las. Ugotovim, da sem dobro poslušala, ampak slabo sledila – lahko bi zaupala sebi in si zmanjšala hitenje na koncu, ko sem sušila lase. No, Alenka, si se kaj naučila? Boš nehala gledati druge in začela poslušati sebe – in navodila? Presenetijo me z zmago v izzivu – po Sanjinem komentarju med delom je nisem pričakovala, ampak se veselim prednosti pri drugem izzivu, kakršna koli že bo.
V drugem izzivu lahko prva izbiram model, česar sem se zelo razveselila, saj sem lahko izbrala glede na obliko glave in gostoto las in se odločila za model, kjer sem že na prvi pogled ocenila, da ne bom imela veliko dela in bom lahko bolj natančna, kar v časovno omejenih izzivih največ pomeni. Manj hvaležna sem bila za drugi del prednosti, ko sem določala vrstni red izbora modelov za ostale kandidate. Taktizirati tako ali tako ne morem, je še prezgodaj v tekmovanju in tudi sanja se mi ne, kdo bi lahko bil boljši ali slabši pri striženju kratkih las. Pa tudi sicer ne bi taktizirala, ker se mi zdi, da imam dovolj zaupanja vase in svoje sposobnosti, da se ne rabim počutiti ogroženo zaradi ostalih tekmovalcev. Konkurenca sem sama sebi – če bom delo opravila dobro, bom na vrhu, če ga bom opravila slabo, bom na dnu in na to nima vpliva nihče drug, kot samo jaz sama. Vseeno kot prvo določim Ano, ker mi je bilo včeraj res hudo zanjo, žirija je bila z njo res pretirano groba in mislim, da si zasluži možnost, da pokaže, da je boljša, kot mislijo. Naj ima malo prednosti in izbere sebi primeren model in se izkaže – če ji je tako namenjeno. Ostale izberem naključno, pri sebi si obljubim, da se bom nekako oddolžila Dagmar, ki je ostala zadnja – res ne želim da misli, da sem jo kakorkoli želela ovirati pri napredku. Priložnost dobim že med izzivom, ko izžrebam ravno njo, da dobi za pomoč pri delu mašinico za striženje. In vse je tako, kot mora biti – vsaj tako sem mislila.
S svojo izbiro modela sem zelo zadovoljna, delo ne bo težko, saj bova samo popravili že obstoječo obliko, kar mi zelo ustreza glede na časovno omejitev – ker nimam veliko dela, se bom vseeno lahko bolj osredotočila na detajle in natančnost in ne bo trpela kvaliteta. Zato sem ob zaključku izziva zelo zadovoljna z opravljenim in pričakujem pozitivne kritike.
Kljub temu, da sem zadovoljna s svojim delom in samozavestna glede nadaljevanja v tekmovanju, je situacija pred žirijo podobna kot prejšnjič. Besede se mi zatikajo, tri četrt tistega, kar sem si zamislila, je izginilo iz glave, a vseeno mislim, da sem povedala bistvo in upam, da delo govori samo zase… Žirija me odreši trpljenja in pohvali moje delo. Spet govorijo o konkurenci in spet me ta izraz prav pika, res ga ne prenesem.
Kakšna konkurenca? Prva sem izbirala model, popravila sem, kar je bilo potrebno in zadovoljila njihove želje. Tukaj res nisem pokazala ne vem kakšne prednosti v znanju, prej to, da znam taktizirati z izbiro modela. Bi bila enako dobra z drugim modelom? Bi bil kdo iz dna na vrhu z mojim? Želim si, da bi se vzdržali kategoriziranja, ker se lahko tako hitro vse spremeni in obrne na glavo…
Vsi pa smo šokirani nad njihovo odločitvijo o izločitvi Dagmar. Česa takega res nihče ni pričakoval, hudo je Aljažu, še posebej pa Leji, ki se počuti krivo za nastalo situacijo. Sama sem mnenja, da je prav, da se zaradi kršenja pravil nekoga izloči in jasno pokaže, da glede tega ni tolerance – pa je res Dagmar tista, ki bi morala domov? Če smo čisto natančni, je bilo pravilo za vse tekmovalce, da pri delu ne smemo uporabiti mašinice, medtem, ko Dagmar nihče ni rekel, da nam je ne sme posoditi. Prav nasprotno, še spraševali so jo, če jo bo komu posodila in ne spomnim se, da bi ji kdorkoli rekel, da ji to ni dovoljeno. Torej je pravila za moje pojme kršil tisti, ki si je mašinico izposodil, in ne tisti, ki jo je dal na posojo.
Samo pravim…
Igra se je torej prav res začela, zdaj to dojemamo vsi in trdno smo pristali na tleh, mislim, da bomo od danes naprej vsi precej bolj previdni. Težko je, ker nismo zelo borbeni, vsak se osredotoča nase in svoje sposobnosti in mislim, da na nekem nivoju vsi verjamemo v karmo in ne želimo nikomur nagajati, da se nam ne bi slučajno trojno povrnilo. Če bi imeli na voljo več časa, mislim, da bi si med seboj celo pomagali. Prav zanimivo bo videti, ali bo tako ostalo do zaključka oddaje, ali se bo z manjšanjem števila tekmovalcev večala naša želja po zmagi do te mere, da bomo drug drugemu tudi kaj ponagajali…
Foto: Zlati rez