Pogovarjali smo se z as. dr. Lucijo Hrovat, doktorico znanosti iz zakonske in družinske terapije ter vzgojiteljico predšolskih otrok. Na življenje gleda kot na najlepšo možnost, ki ji je bila dana, da lahko uresničuje lastna srčna hrepenenja in pomaga tudi drugim, da jih najdejo. Lucija je ustanoviteljica SRCE, zakonska in družinska terapija in svetovanje, www.srcezdt.si.
Lucija, zaupajte nam, kaj vam predstavljata besedi »osebna rast«?
Dolgo časa sem mislila, da je to nekaj, kar si zapišeš na »to do list« in ko to vse dosežeš in odkljukaš, se ne ukvarjaš več s tem. A kako sem se motila! Sedaj sem v zavedanju, da je osebna rast v bistvu moja bit, moj življenjski slog, če želite. Je del mene. Včasih težavna sopotnica, saj me budi, ko predolgo spim na lovorikah mojih moči in poguma. Je moja kazalka, s čim se moram še spopasti in prva, ki poskakuje z mano od veselja, ko ozavestim in predrugačim svoje vzorce. Osebna rast mi kaže, kje naj spreminjam sebe, kako naj pomagam drugim. Oboje mora biti. Ni dovolj, da človek skrbi samo zase, to ga osami, potrebno je aktivno udejstvovanje v družbi – oboje daje smisel.
Kaj je tisto, kar vas je spodbudilo k raziskovanju zakonske in družinske terapije?
Nekako sem vedno bila borka za pomoč, za popravljanje krivic. Vedno imela občutek, da je na tem svetu nekaj več kot to, da se samo učiš, hodiš v šolo, faks, službo, skrbiš za dom (in ponovi vajo). Preizkušala sem veliko stvari, da bi ugotovila, kaj je tisto za kar bom rekla: »Aha, evo, to je moje! To lahko vzamem in dam naprej, ker v to verjamem. Pot me je po končani gimnaziji ponesla na Teološko fakulteto, poslušala sem predavanja o psihologiji, kjer sem izvedela, da se da naprej študirati tudi zakonsko in družinsko terapijo, in tako se je to raziskovanje začelo. Slišala sem klic v sebi, kateremu še danes po 10 letih sledim.
Nam lahko na kratko predstavite zakaj pravzaprav gre?
Relacijska družinska terapija temelji na dejstvu, da se doživetja iz zgodnje mladosti in zlasti temeljni afekti (jeza, žalost, strah, gnus, veselje in sram) se zapišejo v posameznikovo osebnost, možgane in telo. Na podlagi izkušenj, doživljanj se ustvarjajo ponavljajoči se vzorci vedenja, čustvovanja, mišljenja, razmišljanja o sebi, svetu. Kljub temu, da so velikokrat travmatični in boleči, so nam domači in jih ne moremo spremeniti. So pa hkrati izhodiščna točka za razreševanje. Z preoblikovanjem teh vzorcev odnosov je ponujena možnost odkrivanja, kdo zares sem in učinkovitejšega funkcioniranja s seboj in v odnosih.
Kako bi nam predstavili delo, ki ga opravljate?
Ljudje pridejo v moje prostore na pogovor, nasvet. Največkrat so srečanja tedenska po eno uro, da se zagotovi ena stabilnost, kontinuiteta. Na samih srečanjih spoznamo problem/osebno zgodbo, se vrnemo k izvoru in skušamo poiskati nova orodja za soočanja s problemi. Prevetrimo svet prepričanj, čustvovanja in vrednot, ki so izoblikovala posameznikovo osebnost, se povežemo z notranjim otrokom in bolečino. Spreminjamo vzorce razmišljanja, čustvom dajemo besede, bolečini dajemo uteho in novo moč, da se najde smisel in ljubezen do samega sebe.
Se pri vašem delu soočate s kakšnimi izzivi?
Oh, to pa vedno. Včasih res ne vem, kako se lotiti problema oz. kaj reči Takrat se pogovorim s supervizorko, da greva skozi lasten proces, kaj je tisto kar me ustavlja, kako je to povezano z zgodbo, ki jo imam pred sabo in narediva načrt, kaj je potrebno nasloviti, izpostaviti.
Bi lahko rekli, da je danes obisk terapevta še vedno tabu?
Da in ne. Čutiti je, da se časi spreminjajo, da ljudem ni več vseeno, kako bodo (pre)živeli to življenje, kakšne odnose bodo imeli. Želja po pristnih odnosih, po ljubezni do sebe se veča. Le še malo več časa traja, da se opogumijo.
Zakaj je temu tako?
Veliko je odvisno od vzgoje, v kakšnih vzorcih smo rasli: ali je bilo dovoljeno prositi za pomoč, ali si bil opažen, ko si potreboval pomoč, ali si pač moral potrpeti, biti tiho, ne jokati, se delati močnega. Če smo se naučili, da je čisto v redu, da poiščemo pomoč, da z nami ni nič narobe, potem obisk terapevta ni tabu. Če pa počutje ni bilo pomembno, če si pač moral požreti, potem boš težko šel po pomoč.
Kdo se najpogosteje obrača k vam po pomoč?
To je pa zelo raznoliko. Morda najbolj posamezniki, ki pa potem včasih pripeljejo tudi partnerje, ko želijo predrugačiti odnos. Tudi mame z otroki. V zadnjem času pa tudi strokovni delavci, ravnatelji, ki bi radi spremenili klimo odnosa tako med zaposlenimi kot med otroki.
S katerimi problemi se pri vašem delu najpogosteje srečujete?
Na vsakdanji ravni se problemi kažejo npr. v obliki večnih konfliktov, odtujenost partnerjev, problemi v šoli, slaba samopodoba. Ko jih podrobneje pogledamo se spremenijo v kako reči ne, kako ustaviti negativne misli, soočenje s strahovi, poslušati drugega in ne napadati, biti dosleden in potrpežljiv v vzgoji. Čisto na osnovni bazi pa gre za pomanjkanje ljubljenosti, podpore, varnosti, občutka pomembnosti.
Na kakšen način jih rešujete?
Recepta, ki bi deloval za vse ni. Poglobiti se je potrebno v osebno zgodbo, iskati in ozavestiti čustva, ki nas ženejo v določeno delovanje, ugotoviti, katere potrebe niso bile v otroštvu zadovoljene in kako jih sedaj dati samemu sebi. Predvsem želim, da oseba najde občutek zase. Da poveže glavo s srcem, da je prijazna do sebe, da ugotavlja kaj pomeni spoštovanje do sebe, da spozna, da je vse, kar čuti ok. Jaz sem tam z njo, na tej poti, da se lahko skupaj jokava, pa tudi smejeva, da se objame, ko je potrebno, včasih samo prediha …
Kaj pa mladostniki. Se pri svojem delu pogosto srečujete z njimi?
Tako pogosto, da že več let izvajam delavnice tako za njih, kot za strokovne delavce, ki delajo z njimi. Velikokrat pridejo s starši, kar je prav, saj je potrebno, da je celotna družina vpeta v terapevtski proces in največkrat je srčika problema med staršema, mladostnik samo zrcali stanje družine. Je pa potrebno vzeti mladostnikovo težavo zares, a ne narediti iz njega problem. Več si lahko preberete na moji spletni strani www.srcezdt.si.
Na katerih področjih imajo mladostniki največ težav?
Iskreno, da jih noben ne vzame resno. In tu se lahko izgubi smisel življenja. Kar je izredno nevarno. Ne bom naštevala, da so težave preveč igric, računalnika, razne odvisnosti, agresivnosti, slabe ocene. To so samo posledice, bistvo je drugje. Sicer so to le moje izkušnje, a resnično jim manjka, da se jih vzame resno; da se jim dovolijo napake (slaba ocena res ni največja grozota, kar se jim lahko zgodi); da se počutijo ljubljene; da lahko razvijajo svoje talente; da se jih vključi v družinsko življenje; da skupaj preživljajo brezskrben čas; da soodločajo pri družinskih zadevah; da skrbijo za skupno gospodinjstvo in seveda, da se jim dosledno zagotavlja varnost.
Imate kakšen poseben pristop do mladostnikov, ki se znajdejo v stiski?
Res je odvisno od tega, kdo je pred mano in s kakšnimi težavami prihaja. Poleg pogovora se poslužujem tudi ustvarjalnih tehnik (slikanje, glina, pisanje, lutke). Potrebno je imeti v glavi razvoj možganov v času mladostništva, brez tega ne gre. Predvsem pa so izkušnje pokazale, da me naj ne bo strah direktno vprašati in tudi dati direktnega življenjskega odgovora, povedati svoje izkušnje, kaj je meni pomagalo, da sem prebrodila kakšno najstniško težavo, kje sem se zmotila in kako se določene stvari čez leta spremenijo. Pomembno je, da me res zanima njihova zgodba.
Izvajate tudi različne delavnice in izobraževanja. Nam zaupate malo več?
Izvajam delavnice in področja, kjer vidim, da je potreba. Trenutno sem se usmerila v sledeče teme, ki jih izvajam tekom leta:
a. Strokovno izobraževanje Soočenje s čustvi v predšolskem obdobju
b. Strokovno izobraževanje tehnika risanja zemljevida čutenj pri mladostnikih
c. Strokovno izobraževanje Strokovna rast-osebna rast
d. Izkustvena delavnica Moč imam v sebi
e. Webinarji Spoznaj samega sebe: 10 pravil odnosa z otroki, Kako se pogovarjati z mladostnikom v današnjem svetu, Toksični odnosi, Izpustiti krivdo, Premagati zamero, Zaživeti drugače z naučenimi vzorci-proces ozdravitve, 5 stebrov moči v vsakdanjih situacijah.
Komu bi priporočili obisk vaših delavnic?
Prav vsem, ki jih zanima kako razčistiti z vzorci razmišljanja in delovanja, ki jim preprečujejo, da bi se dobro počutili v svojem telesu. In vsem, ki so na funkciji, da lahko pomagajo, ki jim ni vseeno, kako se obnašajo odrasli ali otroci med seboj. Tistim, ki morda še ne vedo ali pa tistim, ki že, da lahko nekomu spremenijo življenje na bolje.
Kaj je tisto kar najbolj motivira Lucijo?
To, koliko si jaz sama lahko pomagam, če se le opogumim drugače razmišljati in verjeti vase.
To, koliko lahko človek res napreduje in ponos nase, ki sije iz oči osebe, ki jo imam pred seboj. Pa naj bo to otrok ali odrasel. To, da sem lahko zraven pri tej preobrazbi, je neizmerno darilo.
Bi za konec želeli še kaj sporočiti bralkam?
Iščite, berite in raziskujte sebe, pomagajte drugim- to je največje bogastvo, ki ga boste zapustili za seboj.
Moje delo lahko spremljate na spletni strani srcezdt.si in na FB SRCE, zakonska in družinska terapija in svetovanje, Lucija Hrovat. Kontakti: srcezdt@gmail.com
Hvala Lucija za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.