Spomnim se, da sem bila stara nekaj mesecev po dopolnjenih četrt stoletja življenja, ko sem se odločila, da se bom naučila reči NE v situacijah, ko bi sicer rekla DA le zato, da bi v svojih in tujih očeh izpadla „dobra“. Ali zato, ker reči NE pač ni lepo. Ali zato, da ne izpadem egoistična. Tega balasta, ki se v glavi rojeva očetu „morati“ in materi „ne smeti“ sem se rešila otresti, to pa je avtomatično pomenilo, da sem močno spregledala kar se tiče odnosov naših vsakdanjih. Najbolj sem bila vesela dejstva, da mi od takrat noben čustveni bananin olupek, ki ga, z vsemi žavbami namazani čustveni izsiljevalci odvržejo pred nas-dobre duše, ni mogel več zlesti pod stopala. Mirno, suvereno in pravočasno sem se umikala iz komunikacij, ki obetajo nepotrebne drame, mirno zamenjala NE za DA, v skladu s svojo notranjo resnico in notranjim mirom. Razen, ko je šlo za kakšno mediacijo. Uffff. V primerih, ko gre za komunikacijo v paru in me ljudje prosijo ali pač samodejno pričakujejo mojo pomoč skoraj vedno pogrnem na testu „Kako reči NE.“ Kot raketo me izstreli v orbito, endvatri iz perspektive vesolja prečekiram dano situacijo in sem že spodaj na zemlji, kjer po svojih najboljših objektivnih močeh poskušam vnesti harmonijo v kregajočo se dvojico. Zato sem tokrat bila iskreno ponosna nase, da sem lahko rekla NE Millyjini nameri, da namesto nje zgladim prvi ljubezenski prepirček s Štefanom. Kot smo izvedeli v zadnjem nadaljevanju, sem kot pridna tajnica, recite mi kar gospa Trenutek Vežem, porinila Milly telefon pod nos. Naj kar sama nadaljuje pogovor, ki ga je Štefan, po njenem navodilu, da ne rečem naročilu, začel z menoj. Popolnoma mirno in z ljubečim nasmeškom na obrazu sem zignorirala njen iztegnjeni sredinec, s katerim mi je slavna mojstrica demonstrirala vrhunec čustvenega izsiljevanja, kajti jasno mi je dajala vedeti, da me ne mara več. Od tu naprej so se v prelepi hišici v Murglah, v eni sami uri tistega dopoldneva zvrstili sledeči prizori. Življenje kot v stripu.
„Ste prepričani, da tole ni pomota?“ – je z užaljeno-surlastim-kvazi ravnodušnim-kdo-pravi-da-sem-prizadeta-ker-NI-VSE-PO-MOJE-glasom začivkala Milly. Že čez sekundo je zavreščala v slušalko: „A ressssss? Presenečenje?! Ja, seveda se spomnim, da si mi poslal esemes, da imaš zame presenečenje, ki mi bo zagotovo všeč. Jojjjjj, Štefan, kako te jaz ljubim! Kaj pa? Povej, povej, povej! Kako naj počakam še nekaj sekund, pa bom videla?! Kje bom videla? Kaj bom videla? Stefaniooooo, ne muči me…TAKOJ mi povej, kaj si mi pripravil, drugače bom ob ločitvi zahtevala, da lahko vso tvojo zbirko papirnatih serviet in prtičkov prodam Klubu poslancev in to mimo razpisa. Nisi zbiralec papirnatih serviet in prtičkov?! Aja, ljubitelj eksotičnih ptičev si. Joj, ekskuzemua, očitno sem sinoči ob kaminu že malo drnjohala, pa sem te le napol poslušala. No, saj vseeno. Pustiva zdaj to. Povej mi, kaj je presenečenje. Naj štejem od 100 do 1, pa bom izvedela? Okej, odlagam slušalko, ker ne morem istočasno štet in telefonirat. Papa, se slišiva čez 100 številk.“ Milly je zravnala hrbtenico, položila roke z dlanmi obrnjenimi proti nebu na svoja kolena, zamižala in utihnila.
„Oh, ti blaženi trenutki, ko Milly utihne, zakaj ste tako redki?!“ – sem se spraševala in se prepustila kratki orgazmični nirvani, ki jo doživim vsakič, ko Milly zapre svoj kljun.
„Oleg, a greš odpret vrata, nekdo zvoni!“ – je kašljajoče izustila Andreja, ker se ji je ravno zataknil požirek vodke-djusa. „Kdo mi je ulil djus v vodko?! Kako naj zdaj izpljunem to pomarančasto sranje, ne da bi pri tem izpljunila tudi vodko?! Čakaj, kako sem že to naredila na tistem after partyju po tekmovanju v oralnem seksu…!“ je momljala naša dolgonoga žolna v narečju, ki ga ni nihče razumel. Zato sem si te njene besede kar po svoje prevedla.
„Verjetno je Irena! Evo, že tečem!“ – je servilno zaplapolal Oleg in stekel proti vhodnim vratom.
„…57, 56, 55, 56, ….ne, to sem že…čakaj, kaj že pride po 55? …. aha, 54, 53, 52….“! je z globokim, v nebo dvigajočim intelektualnim naporom naprej štela naša ljubiteljica presenečenj.
„Ni Irena, Štefan je!“ – je napovedal naš volonterski lakaj Oleg, z izrazom na obrazu, ki bi mu ga zavidali vsi Bratje Marx. S tem nisem imela v mislih Karla Marxa in njegove brate, če jih je sploh imel. Oni naj se še naprej v nebesih zmrdujejo nad Kapitalom.
„…štirideset, devetintrideset, …..Kaj???? Eeeeeaaaaaannnnn je?! Thefan je? Hočem reč, Štefan je???“- Milly je vrglo na noge, gravitacijska sila ji je od začudenja potegnila brado do evinega jabolka, pri tem pa je njen ljubek roza jeziček štrlel ven iz ustne votline kot ovitek za Ajkengetnausatisfekšn. „Kaj pa ti tukaj??? Kako to, da si ….. jaaa pa, iiiiiiiiiiiiiiiiii….ja kaj pa imaš to v naročju? A je to muca-maca? Mucica, mucica, pridi k meni, da te pobožam, takoj ti bomo dali eno lepo roza pentljo med ušeska….ja, ne morem verjet…ooooooo….aaaaaa….iiiiiiiiiiii….a dej no, adej no, a dejno!!! Kakšno presenečenje…Štefan, odpovedujem mojo neumno idejo, da se nocoj maščujemo najinim bivšim neposrečenim kandidatkam in kandidatom, ker nam niso odgovarjali na esemese! Svečano tukaj in zdaj pred vsemi izjavljam, da te bom vedno brezpogojno ljubila, če me boš le vsak dan s čim presenetil tako kot si me danes s to prelepo mucko-bucko….in veste kaj??? Imam super idejo! Vsi skupaj gremo zvečer na praznovanje rojstnega dne mojega očeta!!! Uuuuuu, to bo žurka!!! Zdaj mi pa daj to štručko že enkrat, a ne vidiš, kako me ljubeče gleda?“ – je odmevalo po lepi hišici v Murglah. S kotičkom očesa sem skozi okno ujela prelet helikopterja, ki ga zaradi Millynega kričanja drugi niso slišali, mene je pač na to opozorila prirojena jasnoslužnost. Helikopter je vlekel velik napis SOSEDA MILLY, A STE LAHKO ZA BOŽJO VOLJO MALO BOLJ TIHI. DRUGAČE BOMO ZAHTEVALI, DA SE IZSELITE IZ NAŠE MIRNE SOSESKE.
„Ljuba moja, edina moja Milly.“ – je nežno spregovoril Štefan. „To ni muca, to je kuža. Sinoči si mi razlagala, kako si najbolj na svetu želiš enega malega Beagla in sem se spomnil, da mi je nekaj dni nazaj prijateljica ponujala v oskrbo enega mladiča. No, pa sem šel, ga vzel in evo, tukaj je tvoj novi prijatelj!“
„Oleg, a greš odpret vrata, nekdo zvoni!“ – je z zobotrebcem v ustih zakričala Andreja in se tako gugala na stolu, da bi se je ustrašil še neustrašni John Wayne. „A zdej pa še to? Ni dovolj, da si se pojavil ti, popolni moški, ki seveda živi samo v kičastih pravljicah, zdaj nam bo Milly po cele dneve še zidove na fejsu mazala s fotkami tega polulanca. O, moj Bog! Kdaj se bomo zbudili iz te nočne more?!“ – je z retoričnim vprašanjem zaključila svoj kavbojski monolog Andreja.
„Meni je slabo. Pred vrati stoji Marko. V rokah drži eno belo, eno črno muco in ogromen šopek. Mislim, da je tisto, kar se je zalesketalo iz šopka zaročni prstan v škatlici.“ – je komaj izjavil Oleg, s široko uperjenimi očmi proti nebu in s sklenjenimi ročicami kot v molitvi.
Štefan: „Marko?!?!?!?“
Andreja: „Njen bivši!“
Milly: „Po dveh letih?!?!?!?!“
Misha: „Kaj se čudiš? Sej ti je vedeževalka to napovedala vseh 241-krat, ko si jo spraševala, ali se bo Marko še kdaj pojavil v tvojem življenju in s kakšnimi nameni. No, kaj zdaj Milly? Muca ali kuža? Kaj boš naredila!“
Milly: „Preberi si naslednje nadaljevanje, koza!“ – je iz obupa siknila.
Mee-meeeeee, sem se zasmejala.
– se nadaljuje –
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
Foto:www.pixabay.com