Ja, otroci lažejo. Pravzaprav se okoli petega leta starosti pojavi faza v razvoju osebnosti otroka, ko želi ugajati. Želi biti sprejet, v središču pozornosti, ne prenese kritike in hoče biti kar naprej v svoji coni zadovoljstva. Za dosego tega zadovoljstva in ugodja bo tudi lagal, če bo čutil, da bo s tem dosegel, da ne bo kregan.
Otroci želijo biti opaženi in nagrajevani s pozornostjo. Hočejo vse sami postoriti, predvsem zato, da dobijo pohvalo. Ko kaj ušpičijo ali nekaj naredijo, kar ni v skladu z navodili staršev, to skrijejo ali se mirno in gladko zlažejo, da niso tega oni naredili. »Neee, nisem to bil jaz«, je otrokov odgovor, če ga povprašamo, ali je on razbil lonček.
Laži so običajno in v večini družin nedopustne. Zato tudi v tej fazi ugajanja moramo starši biti tisti, ki otroka opozorimo na to, da vemo, da se je zlagal oziroma da je prikrojil resnico in da tega ne bomo tolerirali. Že takole zgodaj, torej med četrtim in šestim letom starosti, ko so laži najbolj pogosta obramba pred kritiko, je potrebno dopovedati otroku na primeren in jasen način, da laži v naši družini niso dopustne in da se lahko o vsem pogovorimo.
Če nekaj narobe naredimo, to povemo, se opravičimo in se iz tega naučimo, da se skušamo v bodoče izogniti ponavljanju istih napak (to seveda velja tudi za nas odrasle). To si otroci najlažje zapomnijo tako, da jih posledica, ki sledi izrečeni laži, boli. Torej, da jih na laž primerno strogo opozorimo ali otroku naložimo za njegovo starost primerno kazen. Sicer bo to res poseg v njegovo težnjo po doseganju zadovoljstva in ga bo peklilo in bolelo, a prav zaradi te izkušnje bolečine si bo zapomnil, da je bolje povedati resnico in se s starši pogovoriti, zakaj je bil potisnjen v neko laž in to razčistiti.
V kasnejših letih je laž lahko znak močnih notranjih bojev in stiske, ki se je ne upa povedati staršem, saj ne ve kakšen bo njihov odziv. Tudi zato je zelo pomembno, da z odraščajočimi otroki ohranjamo iskren in odkrit odnos, da najstnika vzpodbujamo, da nam lahko zaupa in da izrazi v varnem družinskem okolju svoje stiske ali želje. Ker, kje drugje pa bo otrok ali najstnik najbolj varen, če ne ravno pod okriljem lastne družine?! In mi starši smo za to odgovorni.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com)