Otroke naučite živeti neodvisno od tehnologije

Otroci so naravni in pristni in neomadeževani. So bitja narave. Ko pa se začnejo zavedati okolice, so jim starši največji in prvi zgled. Kmalu ugotovijo, da se svet vrti okoli tehnike in raznih napravic, ki jih imajo starši vedno priklopljene nase. Saj veste, govorim o mobitelih, ipadih itd. Otrok začne dojemati, da so to zelo pomembne reči in da oči takoj prekine kosilo ali igro z otrokom ter skoči pokonci, ko naprava odda en patetičen zvok. Mama med kuhanjem kosila govori v tisto napravo in se smeji, dedi se usede na kavč in gleda zamaknjeno notri. Ko se družina odpravi ven na sprehod ali izlet, mama vedno vpraša očeta, ali imaš mobi s seboj. Otrok ima anteno in vse te signale še kako dobro registrira in si ustvari sliko o tem tehnološkem višku. 

Opazujem otroke med igro.

Mlajša fanta se igrata, malo starejše punčke (7 ali 8 letne) pa gledajo v nek kvazi mobi. Poslušajo muziko in se hihitajo, malo zapojejo in gledajo v napravo. Sedijo na skalci ob reki. Okoli je čudovita narava, račke plavajo, polno je dreves, na katere se da krasno plezati, mivka za ustvarjanje. Ni da ni. Toda dekleta sedijo na mestu. 

Dva najstnika sedita na tleh. Vsak v ušesih slušalke in zamaknjeno v tišini gledata vsak svoj mobi. V lokalu sedijo tri ženske, verjetno dobre prijateljice, kje je smeh, kje čvek. Ena nekaj pove in pogovor steče. Takrat zazvoni mobi in sredi potencialno uspešnega srečanja in druženja, vse utihne in zamre, ker da prijateljica prednost tisti napravi.

Kam gre svet, v katero smer? Ali nismo ustvarjeni za druženje, za medsebojno komunikacijo. Saj imamo ja pet čutil. Katera sploh znamo uporabljati!? Vsi rečejo, da bi raje videli, da sploh ne bi bilo teh nadležnih napravic. In verjamem, da resno mislijo. Toda ne gre brez. Poslovno in profesionalno smo odvisni od teh tehnoloških viškov. Kaj pa v prostem času? Kaj pa, ko smo z družino in obedujemo? Kaj pa, ko gremo s prijatelji ven? To smo mi, odrasli. Mi se lahko bremzamo in se moramo, če ne, postanemo sužnji tehnologije. Kaj pa otroci. Niso oni krivi. Pokažite jim, da znate organizirati dan brez mobija. Oče in mama naj se dogovorita o dnevni logistiki in to brez mobija.  Kot v starih časih, ko smo natančno dorekli kdaj in kje se dobimo in je to držalo kot pribito. Otrok bo videl, da se da. Sam bo dojel, kaj so prednosti in kaj slabosti teh napravic. Veliko se pogovarjajte z otrokom o teh stvareh. Učite jih izražati čustva z besedo, pogledom, obrazno mimiko, dotikom in ne preko neke naprave.

Čas gre naprej in mi z njim. Kaj nam bo prinesel, kaj bo prinesel našim vnukom? Ne sprašujte se tega. Živite za ta trenutek in dokažite da ga znate užiti na polno. Verjamem, da bo to brez kakršnih koli tehnoloških priveskov.