GIBANJE PRI OTROCIH NAJ BO INTENZIVNO

02.03.2016

Ritem življenja se je v zadnjih tridesetih letih korenito spremenil, toda otroci in njihove fiziološke  potrebe, kar se tiče gibanja, so ostale nespremenjene. To pomeni, da je gibanje bilo, je in bo, dokler smo takšni kot smo, osnovna življenjska potreba. Brez gibanja ne preživimo, vsaj ne dolgo. Če želimo sebi in otrokom zdravja in normalnega življenja, se moramo veliko gibati.  

Toda otroci rabijo visoko intenzivno gibanje. Kdor ima otroke, posebno fanta, ve, da mu ni lahko biti pri miru. Neprestano  skače, se vrti, boksa, tolče, zamahuje z nevidnim mečem in je… pravi FANT (ne divjak, če ste mislili, da hočem to povedati). Je fant, ki ga telo in razvoj silita v gibanje. Kaj pa dekleta? Res je, da so navadno mirnejša od fantov, toda tudi dekleta morajo dati iz sebe energijo in jo sprostiti skozi gibanje.  

Koliko gibanja je nujno in koliko je priporočljivo za otroke? Nujno je vsakodnevno gibanje na svežem zraku. To gibanje naj vključuje teke, skoke, mete, vzpenjanje. Lahko greste na bližnji hrib ali pa na igrišče. Otrok ni izbirčen, samo ven ga postavite in mu dajte možnost, da se svobodno znori. Dobro bi bilo, da ste mu kot starš zgled in se z njim igrate. To je osnovno gibanje, toda otrok rabi več. Rabi visoko intenzivno ponavljajoče gibanje, ki traja vsaj eno uro petkrat na teden. To je minimum. Najlažje dobi otrok tolikšno dozo intenzivnega sproščanja energije skozi treninge določenega športa ali športne vadbe. Med šolo se otroci bolj malo razmigajo, sploh dekleta. Šolska ura je prekratka. Če imajo dve šolski uri zapored, je to odlično in zadosti otrokovo potrebo. Ker pa imajo otroci preveč obveznosti za šolo in veliko drugih nešportnih dejavnosti, ostane premalo časa za gibanje. V moji mladosti smo bili ves čas na ulici, pred blokom na igrišču ali na košarkarskem igrišču. Nismo bili zunaj z namenom, da se preznojimo, nismo premišljali o pomenu gibanja, samo igrali smo košarko, igre z žogo, tekli, se skrivali, skakali gumitvist, ristanc  itd. Starši niso imeli navade vpisovati otroke na šport, če ni bilo dane pobude s strani otroka ali učitelja. Sedaj pa ni več uličnih iger, še gumitvista se ne skače več. Otroci so zunaj na igrišču vedno skupaj s starši, ki pretirano pazijo na svoje malčke, da si ne umažejo in ne raztrgajo hlač. Mladi pa samo posedajo po klopcah ali drugih skrivališčih in »mobilčkajo« s telefoni. 

Pred dvema letoma sem hotela organizirati športno vadbo za najstnice, ker se mi je zdela to rizična skupina glede gibanja. Dekleta so v najstniškem obdobju lahko prave športnice, ki intenzivno trenirajo ali pa ne delaj popolnoma nič v zvezi z gibanjem. Veliko več je slednjih. Zato sem organizirala za najstnice enkrat na teden kondicijsko vadbo samo za njih. Koliko jih je prišlo? Največ štiri so bile, navadno pa le dve. Kaj je bil razlog? Preveč šolskih nalog, učenja, ekskurzij, dodatnega učenja za priznanja. Da, samo šola je bila razlog. Zavedale so se pomembnosti gibanja, toda ekstra časa za to niso imele. Mogoče se to s časom spremeni in ko naredijo šolo, več časa namenijo gibanju, toda potem so že odrasle in vemo, da je tudi pri odraslih tak problem. Vedno sami izgovori, dokler ne poči.

Ne pozabimo na družino in družinske izlete in avanture. Te naj bodo glavnina otrokovega gibanja. Športna vadba zadosti strokovnosti in socializaciji ter prispeva k timskemu duhu, družina pa je osnova in otrokova srž veselja do gibanja. Otroci imajo radi izzive. Ko osvojijo vrh planine, jim obljubite, da bodo šli naslednjič še nekam višje, ker so tako dobri planinci. Enako je pri kolesarjenju in drugih športih. Otroci obožujejo raziskovanje raznih kotičkov in poti. Postanite še vi malo otroka in se skupaj veselite nove dogodivščine.  Poleg družinskega gibanja pa predlagam, da se že predšolske in prvo triado šolskih otrok vpiše na športno vadbo, ki ni specifično usmerjena, da otroci dobijo znanje iz večine športov in se lahko kasneje odločijo, kaj bi posebej radi trenirali. Če pa otrok ne kaže interesa do posebnega športa, nič za to. Naj ima možnost pridobiti osnovna motorična znanja na primer na naših Pogumnih riskih ( http://zdravozivi.si/sportna-vadba-za-otroke/ ), kjer je bistvo pridobivanje čim več novih motoričnih izkušenj v naravi, ponavljanje in učenje športnih elementov in veščin (motorični spomin), pridobivanje in druženje s prijatelji, timsko delo ter ne nazadnje v eni uri in pol se resnično preznojijo in dajo vso odvečno energijo iz sebe. 

Gibanje in/ali  šport  je vrednota. Želim si, da bi že najmanjši otroci vedeli, kako pomemben je za njihovo prihodnost in zdrav razvoj. Privzgojiti moramo našim otrokom gibalne in športne navade. Navada je železna srajca in če je ta navada dobra, jo obdržimo za vse življenje!

 Veronika L. Dolenc, prof. šp. vzg.

(Foto: www.pixabay.com)