Vsi sanjamo. Eni več, drugi manj. Včasih so sanje prijetne, drugič težke in moraste. V teku žalovanja si velikokrat neznansko želimo stika z ljubljeno umrlo osebo, samo da bi slišali, da je vredu. Nekateri žalujoči uspejo dokaj hitro sanjati umrle, medtem, ko drugi žalostno poročajo, da umrlih ne morejo in ne morejo sanjati.
V procesu žalovanja, ko smo jezni in žalostni, morda celo polni krivde, se pogosto dogaja, da ne moremo sanjati umrlih. Da bi ločili sanje in obiske umrlih je potrebno vedeti nekaj. Razlika med sanjami in obiskom umrle osebe je v tem, da je obisk vedno živo doživetje. Obiska namreč ne boste pozabili, medtem, ko se sanj navadno spominjamo bolj megleno ali zgolj po fragmentih. Sanje so za mrtve najlažja oblika komunikacije. Je pa res, da so nekateri od žalujoči bolj vešči te vrste komunikacije, drugi manj. Nekateri enostavno lažje stopijo v kontakt z drugo stranjo med spanjem oziroma lažje interpretirajo prejeta sporočila.
Obiski pokojnikov so izredno živi in pisani. Zna biti, da se zjutraj zbudite malce šokirani in pretreseni. To je normalna reakcija. Vsak bi zatrdil, da mrtva oseba, ponoči ni bila mrtva, ampak popolnoma zdrava in živa. Potrebno je vedeti še, da sanje vedno odražajo našo podzavest. Če sanjate pokojnika, ki ni zadovoljen z vami ali vam celo reče, da ga zadržujete tu na Zemlji ali da ni srečen kako živite, se vprašajte o vašem občutku krivde. Velikokrat imamo namreč žalujoči krivdo kako smo zaključili odnos z umrlim, ali smo se poslovili, smo uredili pogreb po željah itd.
Vedite, da so vaši dragi pokojni v miru. Sprejmite jih v sanjah. Prosite jih naj se vam oglasijo na takšen način in bodite potrpežljivi. Lahko jih boste čakali dan, teden, mesec ali celo leto in več. Lahko so vam v veliko pomoč, vam svetujejo, vas usmerjajo ali posvarijo pred nevarnostjo. Vse je odvisno od vaše potrpežljivosti in pripravljenosti slišati sporočila iz onostranstva.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto:www.pixabay.com )