Opisala bom nekaj situacij, ko lahko odgovore preoblikuješ v vprašanja, ki še vedno zvenijo kot odgovor in zadovoljijo otroka, kar bo olajšalo komunikacijo in utrdilo vezi med vama. Do takrat pa lepo pozdravi tudi svojega notranjega otroka in mu povej, da je točno takšen, kot je – najboljši na svetu!” sem pripisala na koncu prejšnjega druženja, VPRAŠANJA IN ODGOVORI, 4. del .Preden gremo naprej s polno paro, se bomo danes na kratko pomudili pri notranjem otroku, da si boš lahko bolj nazorno predstavljala o čem teče beseda.
Dokler se zavestno ne odločiš, da boš opazovala in korigirala lastne misli, tvoji notranji monologi – bolje rečeno dialogi – potekajo avtomatično, saj so sestavljeni iz že zdavnaj sprogramiranih vzorcev v podzavesti. Približno tretjina naših miselno-čustvenih vzorcev temelji na programih, ki smo jih med odraščanjem prekopiral(a) iz okolice, tretjina je dediščina našega kolektivnega nezavednega (ali matrice), tretjino pa si oblikujemo sami na podlagi lastnega razumevanja in prevajanja sveta okoli sebe. To razmerje je odvisno tudi od tega, ali smo bolj ekstravertirane ali introvertirane narave. Drugače povedano: odvisno je od tega, v kolikšni meri smo bolj dovzetni za podatke in dražljaje iz okolice, koliko jim verjamemo in koliko, po drugi plati, bolj “stavimo” na razumevanje skozi lastne notranje zaznave in razmišljanje. Če temu dodamo še stopnjo nagnjenosti k pretiranemu čustvovanju in močnemu notranjemu doživljanju ter upoštevamo okoliščine in vzgojo iz otroštva (osebne zgodbe), dobimo razne profile osebnosti, ki se – tako pri pogovoru s seboj kot z okolico – avtomatično odzivajo na ustaljen način.
Zdaj pa bom izpostavila eno močno otroško značilnost: radovednost. Radovedni niso le živahni otroci, radovednost je generalna otroška značilnost. Žene nas naprej v učenje, v rast in razvoj. Na žalost pri mnogih prezgodaj ponikne iz različnih vzrokov. Pri terapijah v Osrečevalnici ravno te vzroki obravnavamo kot najbolj pomembne psihološki vozle in ovire na poti do notranje sreče ter zadovoljstva. Z njimi se podrobno ukvarjamo in jih (raz)rešujemo), ker pa tukaj ni ne čas ne prostor za ugotavljanje porekla vzrokov in njihovo analizo, povsem zadošča, da se zdaj zavemo, da ta radovedni otrok še vedno močno živi v nas, tudi če je skrit nekje globoko. V skladu s svojim neponovljivim prstnim odtisom je naš notranji otrok, poleg radovednosti, tudi neponovljiva kombinacija idealizma, svojeglavosti, naivnosti, trme, prestrašenosti, nezaupljivosti, sramežljivosti, drznosti, neustrašnosti, nepotrpežljivosti, igrivosti … zato je smiselno biti pozoren na lastne misli. Prepogosto namreč mislimo, da so naše misli produkt razmišljanja tukaj in zdaj, vendar temu ni tako. Ko si pozorno prisluhneš, lahko odkriješ, da je v večini primerov, ko kaj predvidevamo in pričakujemo ter vodimo notranje dialoge glavni akter ravno ta naš notranji otrok, ki se sprašuje “zakaj”. Na primer: “Zakaj se nekaj dogaja tako, kot se?” Ker enoznačnega odgovora pogosto ni od nikoder, ali pa je nezadovoljujoč, otrok postane nemiren. Hoče se dokopati do odgovora, zato si vprašanje skoraj obsedeno in povsem dobesedno ponavlja, dokler se v glavi tako močno ne “zatripa”, da pade v zmedo, depresijo, histerijo, paniko, nekakšno “črno luknjo”, zaradi katere izgubi tla pod nogami. Otrok težko prenaša stanje brez odgovora, ali pa stanje ko odgovora ne razume. Zato je ravno ljubeč dialog, brez hitenja in z dovolj pristnega zanimanja ključnega pomena za zdravo odraščanje in razvoj. In ko smo že pri rasti in razvoju, naj omenim to, kar pogosto pozabimo: ni nujno, da je “odrasla” oseba tudi čustveno razvita. Nasprotno, naš svet je poln ljudi, ki jim rečemo: “otrok v telesu odraslega”.
Oglejmo si zdaj eno od možnosti, kako s postavljanjem (pod)vprašanj na glavno vprašanje (spiralasto spraševanje) pridemo počasi do pravega odgovora. Takega, ki v svojem temelju ni “nova težava”, temveč je konstruktiven, pomirja, rešuje in zbližuje. Preskočili bomo razna vprašanja v stilu: “Zakaj je korenček oranžen?” “Zakaj ptiči letijo?” “Zakaj je zemlja okrogla?” itd, čeprav dobro vemo, da ko otroci začnejo spoznavati svet okoli sebe začnejo prav s tovrstnimi vprašanji. Med njimi častno mesto zaseda tudi tradicionalno-legendarno-preprosto vprašanje “Zakaj?”, ki se ponavlja po vsakem dobljenem odgovoru, saj v določenem življenjskem obdobju otroška domišljija in radovednost preizkušata meje neskončnosti. Zato ni čudno, da včasih starši – ker želijo prekiniti neskončno dolgo verigo “zakajev” – pač rečejo zgolj “Zato!” ali odgovorijo: “Zato, ker sem jaz tako rekla/rekel!”.
Takšen “zato, ker sem jaz tako rekel” otroci pogosto nerodno ponotranjijo in kasneje v življenju vztrajajo v določenih neprimernih situacijah iz občutka “morati”, ki je odmev oz. prepis tega tolikokrat slišanega odgovora. Beri nas naslednjič, ko se bomo posvetili verigi “Zakajev” in kladivu “ZATO!”
Zdaj pa se premaknimo k današnjemu primeru. To je zgolj primer, ki ponazarja koncept spiralastega vprašanja.
VPRAŠANJE:
Zakaj nisem sposoben spraviti svojega življenja v red?
Običajni avtomatični odgovori: “Ker si pač nesposoben!” “Kriv je sistem!” “Ker nimam bogatih staršev!” “Sprijazni se s tem, da si luzer!” “Ker te nihče ne razume!” “Zakaj pa bi ga spravljal v red, itak bo spet vse razpadlo?!” “Ne zmorem sam(a), rabim pomoč!” “Zato, ker ne vem, česa naj se najprej lotim!” …
ODGOVOR (do katerega pridemo s spiralastim spraševanjem)
Pri spiralastem spraševanju se vsako naslednje vprašanje najprej začne z razumevajočim “Aha, razumem.” Pozorno se poslušamo in poskušamo ugotoviti, KDO SE OGLAŠA. Včasih se v takem dialogu oglasi po več naših podosebnosti, skoraj praviloma pa pridemo na koncu do notranjega otroka, ki ga je nečesa strah ali pa se počuti nemočnega.
– Kaj misliš s tem “spraviti v red”?
“Ja, da bom zadovoljna!”
– Aha, razumem. Rada bi bila zadovoljna. Kdaj in kako pa si zadovoljna?
“Ko dobim občutek, da nisem slab človek, ko rečem NE!”
– Aha, razumem. Težko rečeš NE!
“Ja, težko rečem NE, kar pomeni, da večino časa namenjam temu, da zadovoljim druge, zase mi pa zmanjkuje časa.
– Aha, razumem. Časa ti zmanjkuje, da ne spraviš svojega življenja v red.
“Ja, časa mi zmanjkuje.”
– Aha, razumem. No, potem nisi nesposobna!
“Ne vem. Zmedena sem. Po eni strani vem, da sem sposobna, po drugi strani pa se mi zdi, da mi ne bo uspelo….
– … ker ti zmanjkuje časa?
“Ja. Ker mi zmanjkuje časa!”
– Aha, razumem. Kako pa to, da težko rečeš NE?
“Ni lepo reči NE, ko te kdo rabi ali prosi za uslugo”.
– Aha, razumem. Kdo ti je pa to rekel?
“Ja, vsi so mi govorili, da sem poredna in da nisem pridna, ko sem rekla, da česa ne bom naredila. In so se potem jezili name in me niso imeli radi.”
– Aha, razumem. Občutek si imela, da te zato nimajo radi, če boš pa ubogala, pa te bodo?
“Ja.” (Glas utihne, pojavi se npr. žalost in očitno je, da je to naš notranji otrok)
– Kaj pa bi počela zdaj, če ti ne bi bilo treba spravljati življenja v red?
“Ne vem. Igrala bi se s prijateljicami na dvorišču.”
– Aha, razumem. Ljubša ti je igra kot obveznosti.
“Ja!”
– No, kaj pa če se tako dogovorimo: vsak dan si vzemi zase eno uro časa za razne zabavne aktivnosti, druženja in stvari, ki te zanimajo, potem si vsak dan vzemi eno uro časa za postopno urejanje glavnih področij življenja, ostalo pa delaj tako kot do sedaj. Pa se vsi skupaj dobimo spet čez en mesec in preverimo, kakšna bo situacija takrat. Nato pa se boš začela učiti reči NE brez občutka slabe vesti in življenje boš spravila v red tako, da boš bolj zadovoljna. Si za?
– “Prav! Zdaj bom pa poklicala prijateljico, da ji povem, da se ne počutim več nesposobne urediti svojega življenja!”
Super! Le glej, da pogovor ne bo trajal celo uro kot ponavadi! To bo prvi korak k tvoji uspešni reorganizaciji.
V takšnem spravljivem slogu se pogovarjajte s seboj. Z zavedanjem in ljubečo naravnanostjo do vseh svojih notranjih čustvenih stanj, počutij, prepričanj, programov. “Vsi za enega, eden za vse” je izhodiščno geslo, ki ga vsebujejo postopki in metode v naši Osrečevalnici. Ko se naučimo s seboj tako konstruktivno pogovarjati, se notranji konflikti razredčijo na minimum. Vprašanja nam ne predstavljajo več bremena, ki se ga bojimo, temveč postanejo ključi in ključavnice do naših vrat sreče. Splača se.
Osr(e)čki so zastavljeni kot splošni namigi in napotki, ki naj služijo kot navdih. Za konkretno pomoč in podporo, ki jo potrebujete, kadar ste v stiski ali v zmedi na poti lastnega osvobajanja in preobrazbe sem na razpolago v mestni Osrečevalnici.
Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si
Facebook stran: Osrečevalnica, svetovanje in delavnice s Silvijo Jovanovič