Moški je poročen, torej ima ženo, obenem pa je tudi sin neki materi. Obe ženski tvorita dinamičen in običajno napet odnos, torej odnos med priženjeno snaho in taščo. Kot pri ostalih vrstah odnosov, je tudi tukaj prisotna komunikacija, ki je lahko ljubezniva in spoštljiva, še bolj pogosto pa je žaljiva, ignorantska in nasilna. Ne boste verjeli, a pogosto poslušam in se pri svojem svetovalnem delu ukvarjam tudi s tovrstno problematiko, ko bodisi tašča nikakor ne more razumeti mlade snahe ali pa snaha dobesedno zboli zaradi vpletanja moževe mame v zakon mlade ženske.
Poglejmo nekaj realnih scenarijev, ki se dogajajo po slovenskih domovih.
# Prvi naj bo optimističen, ljubezniv:
Žena pride živeti v družinsko hišo moža, v kateri živijo tudi njegovi starši. Poročila se je z moškim, ki je zrel, funkcionalno odgovoren in spoštljiv, kar pomeni, da sta njegova starša opravila primerno in kvalitetno vzgojno proceduro. Snaha spoštljivo komunicira s taščo in tastom, razumejo se, podpirajo se in živijo v slogi. Ne povzroča zdrah, razdora ali slabe volje, ker je zadovoljna s svojim zakonom in v tem paketu pridejo tudi moževi starši. Poznam takšne primere, ki vsi seveda vključujejo tudi veliko mero strpnosti, tolerance in pripravljenosti na prilagajanje, saj je lažje videti razne družinske situacije s temne in negativne plati. Možu se ni potrebno postavljati na nobeno stran, ker tega od njega ne zahtevata ne mati in ne žena.
# Drugi, verjetno in na žalost mnogo bolj pogost scenarij, ki ga običajno slišim:
Mlada se priseli, ko se poroči ali začne živeti s sinom. Kot je to običaj v Sloveniji, so starši, ki so večinoma povojna generacija, zgradili večstanovanjske hiše, v katerih v različnih nadstropjih živijo stari starši ter njihovi otroci s svojimi družinami. Ker gre za mikro okolje, brez pripravljenosti na sklepanje kompromisov in na sožitje hitro pride do trenj, nerazumevanja in slabe volje. Poslušam, da »mlada je po enem letu bivanja v naši hiši postala prava nesramnica! Ne pozdravi me, pa imamo skupni vhod. Ko me vidi na terasi obešati perilo, me grdo pogleda in izgine v notranjost. Kot da sem kužna.« Spet druga nesrečna tašča zna povedati »ne spusti otrok, se pravi vnukov k meni. Ko jih kdaj prestrežem pred vhodom, vidim, da me niti v oči ne upajo pogledati. Kaj sem ji storila?«. Se prepoznate v teh nekaj stavkih, ki kažejo na pogost problem nerazumevanja in pomanjkljive komunikacije? Sploh pa v teh opisih življenja ne zasledimo spoštovanja do starejše generacije. Tašče mi povedo, da se jim dobesedno zdi, da »tamlade« samo čakajo, da se »stegnem«, če smem citirati eno od prizadetih gospa. Tako se gospe znajdejo pred težko dilemo, kako se s sinom o svoji bolečini pogovoriti in mu odpreti oči, da s kom živi.
# Nekatere tašče imajo sina pod kontrolo že od nekdaj in nimajo problemov s tem, da ga pridobijo na svojo stran.
Pri tem uporabijo vzvod čustvene manipulacije, vzbudijo mu lahko občutek krivde, češ »poglej me, stara sem, tvoja žena pa je tako nesramna z menoj, kaj boš storil?« ali pa poskusijo takole »ne vem, če bom zdržala ta pritisk od tvoje žene, ko se noče z mano pogovarjati in mi ne dovoli, da čuvam otroka«. Če je bil sin kot otrok vzgojen s strani mame na podlagi krivde in da mu je znala mama vzbujati občutek slabe vesti, če se ni vedel, kot je ona zahtevala, bo tudi sedaj, ko je odrasel moški, popustil mami in ženi obrnil hrbet. Ne bo poslušal ženinih argumentov, kako se je morebiti tudi stara gospa neprimerno in ignorantsko vedla do »tamlade«, ne bo je podprl v iskreni želji, da ona dva, torej sin in žena tvorita jedro njune družinice, ki pač ne vključuje stare mame. S tem se oblikuje polje neprestanih močnih konfliktov, ki zelo obremenjujejo življenje vseh vpletenih, da o otrocih, ki so talci tako svojih staršev kot starih staršev niti ne govorim.
# Tašča in tast sta super razumevajoča in pozorona:
A si je sin izbral žensko, ki ne premore osnovne plemenitosti duha ali pač zgolj osnovne človeškosti in ima v mislih zgolj kako se bo dokopala do premoženja, se pravi do hiše, v kateri sedaj živi še s moževimi starši. Ne zanima je nič drugega in s svojimi spletkami in intrigami spravlja v nemočen bes in ob živce taščo in tasta. Če je tašča vdova, je običajno še bolj nebogljena in prepuščena žlehtni snahi na milost in nemilost, ki z njo zna zelo grdo in poniževalno ravnati. Vse, o čemer pišem, je resnično in se dogaja med zidovi slovenskih domov.
Dejstvo je, da nam manjka osebnostne širine in da zelo težko sprejmemo nove ljudi v osebnostni krog, ki ga tvori naša družina, se pravi otroci. V našem primeru odrasli sin. Sicer je res, da je za sobivanje dveh generacij potrebno ogromno razumevanja in strpnosti, za katero morajo vsi vpleteni delati. Če pustimo, da grejo zadeve svojo pot, se bodo zagotovo dogajale tragične in žalostne zgodbe, ko včasih slišim tudi takole grožnjo tašči s strani sinove žene: »pojdi mi že enkrat s poti« In da se mi otrok ne dotakneš!« Da, to se vam morebiti zdijo res skrajnosti v odnosih ene družine, ki je starostno razdeljena, a so realno in dokaj pogosto stanje.
Ker sem sama večni optimist in v vsem in vseh vidim prvo dobro in pozitivno, tudi v odnosu med taščo in snaho pravim, da je lahko ljubeč in skrben, če sta obe dami pripravljeni delati na medsebojnem odnosu. Potrebno je vlagati razumevanje, slišati potrebe in želje ena druge, pri tem spoštovati tudi različnost stališč. Sin, ki je razpet med mamo in ženo, lahko tvorno sodeluje tudi tako, da sam prispeva k bolj prijetnemu bivanju, ko komunicira z obema kvalitetno in ljubeznivo. Sem slišala že za primere, da je sin povsem prezrl želje in potrebe žene in se v celoti postavil na mamino stran, ki si je že prej sina naredila za nadomestnega partnerja. Patologija takšnih odnosov je težka in se dosti krat vleče generacije nazaj. Sama imam dober odnos s bivšo taščo, ki jo imam rada, četudi z njenim sinom nisva mogla biti več skupaj. Skrbi za mene, kot bi bila njena hči. In cenim jo, ker je zelo skrbna in ljubeča babica moji najstniški hčerki.
Skušajmo živeti v zdravih odnosih, najsi so to partnerski odnosi, odnosi med nami in našimi otroki ali našimi starši. Pri vseh odnosih, v katere stopamo naj velja, da se potrudimo z naše strani biti tolerantni, da ustrezno in argumentirano komuniciramo in da znamo na spoštljiv način izraziti svoje potrebe ali želje. Če vsi vpleteni tako delujemo, potem sta uspeh in mir v družini zagotovljena.
Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com)