7 namigov, kako naj starši rečemo NE.

29.10.2016

Verjetno se mnogi starši sprašujete, katere so tiste skrivnosti, ki pripravijo našega otroka do tega, da nas sliši, pa nam pri tem ni treba za-kričati. In da razumejo in sprejmejo našo izrečeno besedico »NE« pa da pri tem ne grozimo ali kaznujemo. No, tole je nekaj namigov:

1. Otroci nas slišijo zaradi pomena, ki jim ga starši predstavljamo. Naš vpliv je odvisen od tega, v kolikšni meri je naš otrok povezan z nami. Če vas otrok ne posluša, začnite z vzpostavljanjem ali krepitvijo vajine povezave. Zvezo lahko okrepite tako, da izkoristite vsako priložnost, ko ste skupaj, da se aktivno igrate z otrokom in obenem postavite okvirje in preusmerite pozornost. Lahko tudi namensko vsak dan najdete 15 minut za zgolj vajino povezovanje, smeh, pa tudi solze.

2. Otroci sprejemajo naša navodila, če so del vsakodnevne rutine. Zato toliko tečnarim, ko skušam mnogim staršem dopovedati, kako pomembna je rutina otroku (predvsem jutranji in večerni obredi!). Na primer, ko rečemo otroku, da se igrače vedno pospravijo preden bo večerja in to je naše pravilo, ga otroci sicer ne bodo ravno veseli, vendar ker pri tem pravilu vedno vztrajamo, postane navada in del vsakodnevne rutine.

3. Otroci sprejemajo naše zahteve, ko ugotovijo skozi pridobljeno izkušnjo, da smo pri postavljeni meji trdni in dosledni. To mnogim staršem manjka, enkrat vztrajajo pri določeni meji, drugič ne, ker nimajo časa ali se jim ne da, otrok pa seveda ob prvi možni priložnosti poskusi zopet uveljaviti svojo voljo in če naleti na naš odpor, bo jezen in lahko tudi napadalen. Zato predlagam, da ko se enkrat odločite za določeno omejitev, bodite trdni a obenem prijazni. Sicer lahko prisluhnete argumentom otroka in o njih razmišljate, a mu na primeren način povejte, da vas pri dani meji ne bo nič premaknilo ter da ignoriranje vaše zapovedi pač ni opcija.

4. Otroci sprejmejo naše omejitve, ko mi sprejmemo njihove želje, njihovo jezo, žalost ali razočaranje glede naših danih mej. Ni treba, da imajo radi naše limite, morajo jih pač upoštevati. Ko enkrat otrok izrazi svojo željo ali jezo, lažje sprejme mejo in gremo bolj enostavno skupaj naprej. Trudimo se iskati win-win situacije.

5. Otroci upoštevajo naše meje, ko nimajo občutka, da jih kar naprej oblikujemo na novo.

6. Če naše meje preoblikujemo v zabavne zahteve, bodo otroci prej za. Na primer, da se lahko avtki tekmujejo, kateri bo prvi v škatli, v kateri so pospravljeni ali pa priredite tekmovanje, kdo bo prej uredil sobo. Idej vam sigurno ne zmanjka, edino česar po navadi nimamo več, je naša energija, da bi vedno znova se v hecu »borili« z našim podmladkom. Pa vseeno se splača brez povzdignjenega glasu in v šali marsikaj doseči, otrok pa tega ne dojema kot tečno prisilo.

7. Otroci sprejmejo naše napotke, ker nam verjamejo, da bomo oblikovali takšna pravila, ki bodo za njih dobra ter ko vidijo, da nam je mar za njihovo varno in dobro počutje. Imajo prostor, da varno raziskujejo svet do meje, ki jo postavimo starši.

Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

(Foto: www.pixabay.com)