Partnerska zveza je krhka pajčevina odnosnosti dveh posameznikov, ki sta različna in to v vseh pogledih.
Prihajata iz različnih primarnih družin, v katerih so ukoreninjeni določeni vzorci in prepričanja, ki jih seveda v sebi nosita naprej v svojo družinico. Ne moreta razumeti, da je njemu zelo pomembno, da si sam pripravi solato, ko pa mu jo hoče z vso ljubeznijo začiniti njegova draga ali ko ona želi, da gresta vsako nedeljo k njenim staršem na kosilo, kar je njemu povsem tuje in odveč, saj sam ni imel tega običaja ob mami in očetu.
Skratka, res smo vsi mi različni. In v nas se skrivajo in nezavedno delujejo določeni programi, ki nas vodijo v takšne in drugačne odločitve in seveda menimo, da imamo mi vedno bolj prav kot druga stran. Če se partnerja ne zavedata v polnosti kako delati vsak na svojih vzorcih in kako na zdrav in kvaliteten način vzdrževati vsak svoj delež odnosa v zvezi, bodo nesporazumi in kreganja na dnevnem redu.
Ob nosečnosti sta oba vesela, navdušena in se veselita drobcenega bitjeca. Prebirata sto in eno navodilo in priporočilo kako dojenčka negovati, previjati, katere kremice za ritko uporabljati, kdaj začeti uvajati trdo hrano in sploh v kakšnem vrstnem redu, kje naj spi, koliko časa ga dojiti in kar je še uporabnih navodil. Mimogrede vsako mlado mamico pozovem, da naj malce manj spremlja različne forume ali zaprte podporne facebook skupine in naj bolj »posluša« svojo materinsko intuicijo. S tem se bo še dodatno spletla zdrava vez med njo in majhnim popolnoma nebogljenim bitjecem, ki je v celoti odvisno od nege in ljubezni staršev.
Malokateri par se res zaveda, da pomeni prihod dojenčka trganje njune partnerske vezi. Navdušenje ob rojstvu je nepopisno, novopečena mamica se ukvarja z drobižekom, utrujena in izčrpana je, pri vsem recimo da ji pomaga partner, ki je z rojstvom otroka postal tudi oče. Nejevolja, utrujenost in zadirčnost se kopičita, dnevi so vedno enaki za mamico, ki je na porodniškem dopustu in je včasih vsega že po malem naveličana in že komaj čaka, da gre ponovno v službo. No, mimogrede, o tem se ne govori na glas, ker je še vedno tabu, da bi kakšna mamica priznala, da je ob svojem dojenčku na smrt utrujena, prestrašena in v močni stiski, ko ne ve kaj je prav in kako naj ravna, da bo otroček prenehal z vekanjem in kričanjem, saj povedati še ne zna. Stisk je obilo in večinoma ostanejo znotraj mamice, ki pogosto ne najde več moči pa tudi volje ne več za ohranjanje partnerskega odnosa.
Nekateri novopečeni očetje se počutijo po nekaj mesecih odveč, malce so podzavestno ljubosumni na malo bitjece, ki ga sicer ljubijo, a jim je »ukradlo« njihovo žensko, ki se je pred rojstvom otroka posvečala njemu oziroma njima kot paru in ob vseh izzivih nege tega enostavno ni več. Ob vsej tej kolobociji novih izzivov in čustev smo dame še kar nekaj mesecev močno pod vplivom različnih hormonov in njihovih nihanj, libido je močno upadel saj kompenziramo bližino s dojenjem in cartanjem z našim otročkom in moškim se zdi, da so odveč. So nekateri moški, ki v celoti razumejo, da sedaj niso več v ospredju in se trudijo popoldne, ko pridejo z dela domov, da razvajajo svojo žensko in s tem tudi olajšajo delo okoli dojenčka. Mi je en mladi očka rekel na moje vprašanje kako se počuti, ko je žena osredotočena na sinčka, » da nič drugega ne bi niti pričakoval, da je tako prav in da bo njegov čas spet prišel«.
Skratka, dejstvo je, da so po prihodu mladega člana družine razmerja spremenjena in da je čas tisti, ki na novo vzpostavi partnersko in družinsko dinamiko obenem pa da se oba starša, ki sta še vedno partnerja, s srcem zavedata, da si še vedno vsakodnevno vzameta čas zgolj za njiju, za zgolj moškega in zgolj žensko. S trudom in željo se vse to da uresničiti.