Samorealizacija

04.01.2018

Današnja tematika mi je padla pred oči pred nekaj dnevi in sicer kako ljudje stremimo k špički v hierarhiji, ki jo je v piramidalno shemo uvrstil ameriški psiholog Abraham Maslow pred pol stoletja. Se je še spomnite iz predmeta psihologija v srednji šoli? 

Torej, ljudje stremimo k temu, da zadovoljimo svoje potrebe, ki jih je Maslow klasificiral v pet glavnih skupin. Najnižje in najbolj osnovne potrebe so fizične potrebe, kar so kot vemo potreba po hrani, vodi, spancu, spolnosti, potreba po kisiku, potreba po izločanju. Na drugem nivoju od spodaj navzgor je potreba po varnosti. Ta je še zlasti izražena pri otrocih, da se lahko razvijejo v osebnostno zdrave posameznike. V potrebo po varnosti spada potreba po svobodi, redu in urejenem življenju, saj vsi potrebujemo rutino, urejenost in organiziran svet. Tretja je potreba po pripadnosti, ki se kaže v našem vedenju do drugih članov družbe. Vsakdo si želi biti sprejet in pripadati določenemu krogu ljudi. Večina nas ima v mislih, da smo član širše družine ali da smo pripadni firmi, v kateri delamo. Predzadnja stopnička v osebnostnem razvoju posameznika je potreba po priznanosti, kar pomeni, da nas drugi spoštujejo. Tukaj uvrščamo potrebo po dosežkih, po samozavesti, prestižu, statusu ali slavi. Zadnja potreba v špički te piramide je potreba po samorealizaciji. Kaže se tako, da postanemo tisto, kar smo zmožni postati, pa tudi da prepoznamo lastne talente in zmožnosti. Sama tej zadnji stopnji rajši rečem, da oseba doseže oziroma prepozna svoje poslanstvo.

Sem razmišljala kako osvobajajoče se je počutiti samorealizirano. Čutim, da sem prispela do te špičke in se počutim strokovno in osebnostno močno, kompetentno, samozavestno, vem kdo sem, kaj si želim in česa nočem, predvsem pa dobivam vedno več priznanj in potrditev za svoje strokovno delo v Svetovalnici. Priznam, moj ego je zadovoljen, ne skače mi preveč v ospredje, ko to ni treba, je dobil priznanje in mi ne nagaja. No, vsaj upam, da ne, ker imam sama z njim pogosto notranje dialoge in ga ne zanikam, ga pa tudi ne želim preveč napumpati, ker potem ti začne skakati v zelje v smislu, da zamegli realno stanje doživljanja vsakega trenutka.

Namreč, kot sem že več krat napisala, je res pomembno spremljati svoje bivanje točno tukaj in sedaj, biti pozoren na vsak svoj vdih in izdih, na svoje misli in dejanja, ki so proizvod določenih misli in čustvenih stanj. Ko skozi takšno čuječnost občutimo sebe v svoji polnosti fizičnega telesa in duha oziroma čustev, smo že blizu tega, da nam ego stanje ne more rušiti samorealizacije. Da smo prišli do tega občutka notranjega miru, ki mu lahko rečemo tudi samorealiacija ali samoaktualizacija smo morali kar pridno delati na sebi, se soočati s svojimi notranjimi boji in demoni, vzorci in nezavednimi prepričanji in programi, ki nam kar naprej nagajajo in hočejo svoj prostor pod našim osebnostnim soncem. Ko sebe v vsej polnosti začnemo res iz srca ceniti in se spoštovati, ko nismo več zgolj pridni in poslušni, ampak smo kreativni in strastni, potem dobimo v naše naročje večje izzive in tudi priložnosti. Če jih znamo prepoznati in jih zagrabiti, bomo nagrajeni z uspehom in priznanjem, ker bomo res motivirani, da razvijamo lastne potenciale in dosežemo svoje poslanstvo.

Marsikdo mi pove, da nima pojma, kaj bi bilo njegovo poslanstvo. No, nekateri to veste že od malih nog, sama pa sem to spoznala skozi skoraj deset let svetovalnega dela drugim parom, posameznikom in najstnikom. Nikoli ni prepozno, le stagnirati in se smiliti sami sebi ni več primerno. Ker boste obstali zgolj na prvem klinu zgoraj opisane piramide. Vredni ste več!

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

Foto: Pixabay.com