Eno od vezivnih tkiv zdravega, polnega, kreativnega partnerskega odnosa je tudi spolnost.
V zadnjih nekaj desetletjih spolnost ni namenjena več zgolj reproduktivni vlogi, kot je bila še za časa naših babic temveč je s spolno revolucijo postala predmet najbolj branil strokovnih knjig in resnih znanstvenih raziskav.
Po mojem mnenju je seks, ki oba partnerja združuje, pa ne zgolj telesno, del njune komunikacije, morebiti resda bolj na telesni ravni, a tudi to je zelo pomemben segment našega bitja. Ste se o tem kdaj povprašali, sami sebe, takole čisto po tihem?
Ko se predamo našemu partnerju ali partnerki, s tem tudi izrazimo in pokažemo, da uživamo v njegovi ali njeni bližini, da se upamo biti varne v naročju našega moškega, želimo si biti eno z njim in tudi nam je pomembno, da zadovoljimo in smo zadovoljene. S tem seveda ni nič narobe. Vem, da sedaj katera od vas drage dame, viha obrvi in pri sebi razmišlja, da vam ni prav nič do seksa z vašim dragim, a ker veste, da je treba opraviti »zakonsko« dolžnost stisnete zobe in to storite čim bolj na hitro v varnem zavetju teme. Ker vam ni do spolnosti. Ker se je vaš dragi med dnevom grdo ali ignorantsko vedel do vas, zvečer pa bi rad, da se še spolno združita. Poznam dame, ki so tako jezne na svoje partnerje, da ne želijo z njimi seksati tudi po več let, pa čeravno sta na zunaj v baje čisto običajnem zakonu. No, sama pravim, da to že ni srečen, miren in zadovoljen zakon. A o tem izzivu kdaj drugič.
Ste kdaj slišali za seks, ki se zgodi, ko se par razide, a pade v zadnji, nori strastni seks?
Spontano se družita v občutku, da so tako ali tako vse maske padle, da je vsega naprezanja, truda, da bi se odnos popravil konec, da ostaneta zgolj onadva, točno takšna kot sta. In pred njenim odhodom, ko je spakirala vse svoje stvari, se prijateljsko in kulturno še zadnjič poljubita. In poljub traja in se ne neha. Oba začudena nad strastjo nadaljujeta in cela noč je njuna. Pove, da je to bil najboljši seks njenega življenja, a kljub vsemu je odšla iz njegovega življenja. Se je to vam kdaj zgodilo?
Na prvi pogled nasprotujoča zgodba, kajne? Pomislimo: njuna ljubezen je umirala na obroke kar nekaj časa, postala sta si tujca, ki sta si pogosto šla tudi krepko na živce. Kreganje in nesporazumi so bili del vsakdana, izčrpavala sta se ob dokazovanju kdo ima bolj prav, a kot sedaj že vemo, v teh primerih ni nihče zmagovalec, kvečjemu izgubite na tone svoje energije. Spolnost je posledično bila redka, pa še to, ker se jima je zdelo, da je že čas za njo, kot da bi imela nekakšen urnik.
Ko napetosti popustijo in se sprijaznimo s tem, da je naše vizije skupnega življenja konec, da so razlike med nami in njim neskončne in jih ne moremo več premagovati ter napoči čas za odhod, potem lažje razumemo spontanost potrebe po zadnjem seksu. Ki je seveda nor. Poznam par, ki je po takšnem »seksu za adijo« spoznal, da pravzaprav njune ljubezni ni ubila rutina in pomanjakanje časa za negovanje odnosa temveč to, da sta preveč rigidno stala vsak na svojem bregu brez možnosti sprejemanja kompromisa. Seks na vratih pri odhodu ju je »zbudil«, odločila sta se, da bosta temeljito prevetrila njune želje in pričakovanja glede partnerstva, skupne prihodnosti, poiskala sta skupne točke, tiste, na katerih sta preveč različna, sta sprejela in nehala iskati šibkosti eden v drugemu. Mislite, da jima je uspelo? Aha, temu paru je. Po nekaj letih dela na odnosu in znanja o tem, da ni nič samoumevno in da za uspeh, tudi v partnerstvu, je potrebno kar trdo garati, sta mirna in srečna, zadovoljna in sijoča. Seksata pa skoraj vsak dan. Uživata.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
Foto: pixabay.com