Z vami danes delim mojo osebno zgodbo. Konec septembra sva s partnerjem letovala na jugu Turčije. Pred odhodom sem se trdno odločila, da bom imela nekaj od dopusta in sem zavestno izklopila moj dar komuniciranja z umrlimi. Hotela sem mir. Nobenih mrtvih ne želim med zasluženim počitnikovanjem. Zgodilo pa se je ravno nasprotno.
Moja naloga je, da umrlim pomagam prenesti njihova sporočila žalujočim svojcem in prijateljem. Kamorkoli grem jih vidim, slišim ali čutim. Povsod so. Situacij, kjer bi lahko priznala mrtve je bilo na poti v Turčijo in v hotelu nešteto, a vse sem enostavno »spregledala«. Bila sem na off. Preprosto jih nisem hotela videti, a roko na srce, dopust medija, ni nikoli običajen dopust.
Moja misija v Turčiji je bila, da imam blažen mir pred mrtvimi. In res sem jih ignorirala. Pravijo, da je ignoranca najhujša oblika nasilja in ni hujšega za umrle, da jih medij ne prizna. Z igro slepca sem škodila le sebi. S tem, ko sem zaprla vse kanale za izven telesne zaznave, sem postala energijsko nepretočna. V vseh energijskih centrih se je nabrala umazanija, saj ni bilo pretoka čiste energije. V preteklosti sem to že večkrat naredila, bolj kot ne podzavestno, tokrat pa namensko. Zato je bil tudi rezultat toliko hujši kot ponavadi. Pristala sem v bolnici. Tam sem bila 2 dni. Težave se niso nehale s prihodom v Slovenijo. Še deset dni po prihodu domov, so me pestile hude zdravstvene težave, ki so bile posledica kolapsa telesa. Telo se je sesulo. Lahko temu rečemo viroza, ponoven zagon revme ali kaj drugega. V osnovi je bilo vse skupaj zgolj posledica blokade daru. Predstavljajte si pokrit lonec, v katerm vre voda. V določenem trenutku, bo ta voda dvignila pokrov in skipela čez. No, pri meni je voda zgolj vrela v notranjosti posode, dokler ni vse skupaj eksplodiralo.
Čas na bolniški je bil čas pogovora z dušami, ki so se med najinim tedenskim dopustom nabrale v hiši. Nekateri pokojniki so imeli za predati sporočila, drugi so potrebovali le varen prehod na drugo stran. Med poležavanjem na kavču sem tako oddelala vse za nazaj. S seboj nisva pripeljala samo slovenskih duš, ampak tudi turške. Zdaj so v miru in tam, kjer morajo biti. V onostranstvu.
Zavedam se, da se vse zgodi z razlogom in tudi to se je moralo zgoditi. Neprecenljive življenjske lekcije osvojene v Turčiji. Dopust me je naučil, da daru ne morem enostavno pustiti doma na nočni omarici. To sem jaz. To je moje poslanstvo. Vedno pravim, da mediji non stop delamo, kar je res. Nikoli ne vem kje in kdaj bo kdo prejel sporočila iz onostranstva. Včasih je najbolje, da se človek enostavno prepusti in zaupa vesolju, da bo vse ok, četudi na dopustu.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com )