S prihodom novega družinskega člana se življenje obrne na glavo. Ogromna sprememba. Četudi je otrok zaželjen in ga vsi že komaj čakajo, je rojstvo šok. V dobrem in slabem smislu. Porod, naj bo enostaven ali težek, naraven ali carski rez, je preizkušnja za vse, mamo, očeta in otroka. Patronažna sestra mi je ob obisku na domu povedala stavek, ki si ga bom zapomnila za celo življenje: »Najprej se rodi otrok, šele potem mamica.«
Med nosečnostjo sem velikokrat slišala kako se takoj po rojstvu med otrokom in mamo stke posebna vez. Že res, da je rojstvo lahko čudovita izkušnja, a za dober odnos potrebujemo leta, ne par ur. Pomislite. Otroka s porodom dobesedno »izženemo« iz domačega okolja. Pride v nov svet popolnoma nebogljen. Fant in dekle, mož in žena postaneta starša. Uradno. Neuradno bosta ravno tako orala ledino kot njuno dete. Vez stkemo sčasoma. Ob prihodu prvega otroka je še vse novo in nepoznano. Kljub vsem pripravam, prebranim knjigam, šoli za starše, smo v praksi bosi. To je normalno. Nihče ni vseved in vseznalec.
Osebnostno in duhovno rastemo, če se le hočemo učiti od otroka. Žal, veliko staršev še danes misli, da so glavni, večji in boljši od otrok. »Jaz sem velik, ti si majhen!«, »Jaz imam prav in ti ne!«, »Dokler boš živel pod mojo streho, boš delal po mojih pravilih!«.
Otroci so nam ENAKOVREDNI. Največ tako pridobimo, če se učimo od njih. Vedo in znajo več kot mi mislimo. Že kot novorojenčki v svojem jeziku signalizirajo kaj se jim dogaja in če jim kaj ni po godu. Na starših je ali bomo te signale prepoznali ali ne. Bomo po pametovanju okolice otroka po dveh mesecih strpali v svojo sobo, da se slučajno ne bi razvadil? Bomo poslušali nasvete, da je potrebno otroka pustit, da joka? Imejmo v mislih, da ne gledamo le dojenčka, ampak odraslo dušo v otroškem telesu. To je lahko odlična iztočnica za gradnjo odnosa. Lahko pa krivdo za napeto družinsko ozračje prevalimo na dojenčkova pleča. A previdno! Otroštvo in način vzgoje se močno odražata v odrasli dobi. Zato dragi starši, vrlina je prepoznati in prevzeti odgovornost za lastna čustva. Jeza, žalost in obup, ki jih na primer velikokrat začutimo ob dojenčkovem neutolažljivem joku, so naša zgodba! Otrok nam zgolj odslikava naše boleče, nepredelane in nezaceljene zgodbe. Otroci so naše ogledalo!
Dober odnos z otrokom vzpostavimo, ko starši prevzamemo odgovornost (NE krivde!) za družinsko dinamiko. Vzemite na znanje, da je vsaka družinska celica unikatna, tako kot je unikaten vsak njen član. Delali bomo napake, saj popolnih staršev ni. Tako kot ni popolnih in idealnih družin. Za otroka ste najlepši in najboljši točno takšni kot ste.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva
(Foto: www.pixabay.com)