Bila je sončna sobota. Pisal se je 28.05. Bila sem štiri dni čez rok. Čakala sva najinega Filipa. Vedela sem, da bom rodila ta dan, nisem pa vedela, kaj vse bo porod prinesel s seboj. S prijateljico sva na dvorišču merili popadke, ki so se pojavljali na pet minut. Začudeno je pripomnila, da še vedno stojim. Nisem točno razumela kaj hoče povedati. Nasmejali sva se, da imam očitno visok prag bolečine in štopali naprej. Malo pred 11.uro dopoldne sva se z Erikom odločila, da greva v porodnišnico.
V ljubljanski porodnišnici, v triažni ambulanti so me priklopili na ctg. Šele tam, so se začeli tisti pravi popadki in ni mi bilo več do smeha. Po kakšni uri čakanja, me sprejme zdravnica in me po sumljivem ctg-ju zadrži na oddelku za nosečnice. Erika so poslali na kosilo, sama pa sem končno spoznala kaj so to »ornk« popadki in bolečine. Ob petih popoldne me je pregledala še zdravnica na oddelku. Bila sem odprta 3 cm in baje pripravljena na porod. Ko sem prestala klistir in tuširanje, sem ob pol sedmih zvečer prispela v porodno sobo. Čudila sem se, kje je zdaj tista prijetna porodna soba o kateri so govorile nekatere prijateljice. Poležejo me na posteljo, zavijejo v sto in en »kabel« in čakamo. Naj povem, da sva se odločila za naraven porod brez protibolečinskih ukrepov. Ah, naivnost pa taka. Ob devetih zvečer sta se zamenjali babici, Fahrima je odšla domov, ob postelji je zdaj stala nadvse luštna in topla babica Milena. Takoj sva se povezali. To se mi zdi, da je poleg prisotnega partnerja, ključnega pomena. Ob devetih zvečer sem se po urah strašanskih bolečin odločila za Ultivo. Hvala bogu. Spet sem namreč začutila voljo, moč in željo po porodu, predvsem pa da zmorem roditi. In ne, nič ne pomaga stavek: »Še nobeni ni notri ostal!« Ob 23:06 je bil rojen najin črnolasi Filip. Na prsih sem ga imela zgolj nekaj sekund, saj so po rojstvu posteljice, ugotovili, da je le-ta poškodovana in da manjka en mali košček. V tistem trenutku je zavladala v porodni sobi panika, saj so po čiščenju, ugotovili, da sem izgubila ogromno krvi. Počila mi je namreč žila v materničnem vratu. Po prvem posredovanju, šivanju, čiščenju je kri še vedno tekla. Od kje? Odpeljali so me na uro in pol trajajočo operacijo. Po pripovedovanjih, naj bi bila že v odhajanju, saj sem izgubila polovico krvi. Zdravnik mi je na intenzivnem oddelku povedal, da niso vedeli iz katere žile krvavim. Hvala bogu se je izteklo tako kot se je. Hvala za vse zdravnike, specialiste. Hvala, da sem rodila v Ljubljani, sicer bi verjetno že gledala na Zemljo iz onostranstva. Velikokrat v jezi, žalosti in nemoči komentiramo čez slovensko zdravstvo, vendar roko na srce, brez njih, me danes ne bi bilo več tu.
Oba s Filipom sva zdaj ok. Mali je zvedav, zdrav, nasmejan in zgovoren. Hvaležna sva z Erikom, da naju je izbral za starša. Še vedno okrevam fizično in psihično. Ne mine dan, da se ne bi zahvalila. Ostajam ponižna in hvaležna.
Posebna zahvala gre celotnemu kolektivu ljubljanske porodnišnice, medicinskim bratom in sestram intenzivnega oddelka. Hvala tudi medicinski sestri Maji Koprivec za vso prijaznost in posredovanje v času mojega bivanja v porodnišnici.
Medij Urška Puš → Dotik onostranstva