Med največje porabnike našega zemeljskega časa in energije sodi sprejemanje odločitev. Ne govorim, seveda, o instinktivnem in hipnem sprejemanju odločitve, ko je potrebno rešiti svoje ali življenje sočloveka. Beseda bo tekla o naših vsakodnevnih odločitvah.
Kot pravi stari modrec, zares velikih in pomembnih odločitev v življenju ni veliko. Največ ducat. Zato se je nespametno preveč sekirati, močno skrbeti, si predolgo beliti glavo in komplicirati v zvezi s tem, kako naj se odločim, da se “prav” odločim. K temu bi sama dodala še to, da je kompliciranje okrog sprejemanja odločitev v veliko manjši meri odvisno od okoliščin samih, (na katere najpogosteje itak nimamo dovolj močnega vpliva), kot je bolj odvisno od tega, kako močno je v nas zasidrana vladarica, ki ji pravimo “drame kraljica”. Bolj znana po svojem udomačenem nazivu “drama queen.” Nekomu, na primer, že vsakodnevno navzkrižno samoizpraševanje, ali naj urinira stoje ali sede, predstavlja pomembno življenjsko odločitev. Komu drugemu je pa to popolnoma vseeno, če se malo pohecam. (Sem pač zagovornica prepričanja, da sta humor in smeh glavna pokrovitelja, sponzorja ter donatorja našega rezervoarja življenjske energije.) Če pa resno nadaljujem, naj poudarim, da je toliko lestvic prioritet s pomembnimi odločitvami za posameznika, kolikor je ljudi. Zato se je glede tega nespametno medsebojno primerjati, se prerekati ali ene druge obsojati zaradi hrupa in drame, ki ju zganjamo pred vsakodnevnimi odločitvami. Ker pa “mnogo hrupa za nič” vseeno po nepotrebnem požre ogromno energije čisto vsem vpletenim, poglejmo, kako si lahko pomagamo, da sprejemanje odločitev vendarle postane manj naporno dejanje.
Logični um se pred odločitvijo postavi na vse štiri kot podivjan konj, medtem, ko je intuicija, ta nezmotljivi notranji glas, ki izvira iz našega z večnostjo povezanega vira, popolnoma mirna. Um ves čas analizira, dvomi, kalkulira, primerja in tudi zelo rad prevzema vlogo glavnega zastraševalca. Intuicija pa preprosto ve. Na glasove iz glave smo čisto navajeni, kaj pa notranji glas intuicije? Kako utišati um, da jo slišimo? Tako, da ga pošljemo na počitinice. Da, prav ste prebrali. Po tem, ko ste preučili vse pluse in minuse glede posamezne odločitve, pošljite svoj logični um na potovanje po njegovi izbiri. Recite mu: “Hvala za sodelovanje. Krasno si me opremil s svojim pogledom na zadevo, zdaj si pa zaslužiš oddih. Ko te bom spet potreboval(a) glede te ali neke druge odločitve, te seveda prvega pokličem.” Potem se nasmehnite in mu v mislih pomahajte, prav tako pa se tudi priklonite prihajajoči Kraljici Intuiciji, ki vam bo ob prvi priložnosti šepnila pravo odločitev. Tako, ki bo za vas res dobra v celoti, ne le za vaš um. Živite naprej. Dobesedno. Sprostite se in z otroško radovednostjo ter zaupanjem do življenja počakajte, da pride odgovor. Zagotovo in pravočasno bo prišel. Verjemite, prvi boste, ki ga boste slišali. Najkasneje do roka, ki ste si ga zadali, ko morate sprejeti dokončno odločitev. Pozorni morate biti le na to, da se logični um predčasno ne vrne z oddiha in ponovno ne prevzame glavne hrupne vloge. Kadar intuicija in um sodelujeta po sistemu fifty-fifty, dobimo najboljše odgovore in sprejemamo najboljše odločitve. Brez kompliciranja in drame. Tudi ko gre za tiste majhne, vsakodnevne, na prvi pogled samoumevne odločitve, kot je na primer vprašanje “Kaj naj danes pripravim za kosilo, da bodo vsi zadovoljni?” Verjamem, da tako vaš logični um kakor tudi intuicija vesta, da številni prebivalci našega planeta nimajo možnosti, da bi se glede tega sploh odločali. Ampak, to je že tema za katerega od prihodnjih namigov, kako ohraniti čas in energijo.
Vabljeni vsi, ki boste prakticirali omenjen način sprejemanja odločitev, da mi o svojih izkušnjah pišete na osrecevalnica@gmail.com. Vsakomur bom odgovorila, odgovoru pa pripela tudi posebno intuitivno sporočilce-geslo, ki vam bo v duhovno oporo vsakič, ko se boste počutili osamljene ali nerazumljene.