Seveda imam prijatelje. Prekrasne. Tako do tistih in od tistih, s katerimi še vedno skupaj predihavamo življenje, kakor od tistih in do tistih, ki jih fizično ni več med nami, čutim čisto ljubezen. Kot se za prijatelje spodobi si vzajemno pomagamo. (Skoraj) vedno smo si na razpolago, da si damo toplino, razumevanje, oporo; da podelimo uspeh, smeh, izkušnje; da uživamo v drobnih radostih in si olajšamo žalosti. Pridejo pa dnevi, ko življenje brez vprašanja za dovoljenje ali vnaprejšnjega opozorila – tako kot občasno vse nas – tudi mene pahne v globljo, gostejšo in neusmiljeno temo kot jo sicer prinašajo vsakodnevne težave, ki jih že skoraj avtomatično spreminjam v rešitve.
V temo, ki dušo dodatno obremeni zaradi svojega nenadnega prihoda “od nikoder”. In navkljub opori in podpori bližnjih, vem, da se skozi njo nazaj do svetlobe moram prebiti sama. Si ublažiti stisko ob izgubi, umiriti misli in čustva, da se ne razbohotijo v nepravo smer; poiskati odgovore z višjim in globljim smislom, čeprav so vprašanja banalna in na prvi pogled nesmiselna. Za mano so naporni dnevi, v katerih se je porodilo na tisoče bodečih vprašanj. Do nekaterih odgovorov verjetno ne bom nikoli prišla. Zaviti so v temno kopreno skrivnosti. So pa vprašanja, za katera sem vedela, da odgovore lahko dobim le v svetlobi nadaljnjega (s)poznavanja sebe, poglabljanja v sebe. Točno tako kot svetujem svojim klientom.
“Kako se ponovno utiriti v vsakdan po dogodku, ki pretrese do temeljev? Kako in kdaj odpreti vrata radosti, ne da bi oskrunila svojo žalost? Kako se prepustiti žalosti, ne da bi se v njej utapljala? Kako premikati mejo med nemočjo in sprejemanjem življenja takega kot je? Med jezo in spravo? Kako se prebiti skozi to nenadno, neželeno, nepovabljeno temo in še naprej iz žarkov svetlobe tkati preprogo notranjega miru in ustvarjalnosti? Kako omiliti grenkost grenkega in si ponovno dopustiti sladkost sladkega v vsakdanu?”
Priznam. Naročila sem se na obisk k sami sebi in si dala tisto, po čemer vsi hrepenimo: harmonijo med čustvi, red v glavi, novo zalogo energije, na krilih katere lahko še bolje in višje povezujem, prisluhnem, osvetljujem, osrečujem….sebe in druge. Priznam, sem “pek, ki uživa žemlje iz svoje pekarne”. Delam jih z ljubeznijo, okusne so, nasitijo in zato jih lahko mirne duše ponujam tudi drugim. Kajti jesti je treba, ko si žalosten in vesel. Življenje se ne odziva na naše počutje, zahteva svoje grižljaje. Življenje nas bolj malo sprašuje, če sploh kaj, zato pa nam obilno odgovarja. Z odgovori, ki tečejo skozi nas. Na vprašanja, ki tečejo skozi nas, največkrat pa se, žal, zataknejo. Smo sposobni vprašanja in odgovore obleči v barve počutja, za katerega se sami odločimo, ga sami izberemo in ga sami skreiramo? Smo sposobni naučiti se sprejeti in sprijazniti se tudi s takimi odgovori, ki nam niso všeč, zato, da lahko oblikujemo počutje, ki nam je všeč? Smo. Le tako smo v resnici lahko bolj svobodni, bolj kreativni, močnejši in kar je najpomembneje – bolj ljubeči. Sicer tvegamo, da postanemo sužnji lastnega nemira, ki življenje spreminja v životarjenje.
Priznam, naročila sem se k sebi na posvet in v parih dneh povrnila izgubljeni mir. Zato vas vabim. Vabim na individualne delavnice, na katerih predajam orodja in tehnike čudovite metode Poglavar, da boste lahko sami sebi v pomoč. Kajti, kljub temu, da pomoč in podpora bližnjih in prijateljev pomaga še tako strtemu srcu, zmedeni glavi, padlemu duhu in/ali obupani duši, je samopomoč tista, ki nam zares daje moč. Pogosto ponavljam in poudarjam: “Sebe imaš vedno pri roki”. Zato, ker je to res. Zato se pa tudi splača (na)učiti se pogovarjati s seboj in skozi pogovor s seboj priti do odgovorov ter rešitev. In zato, ker vem, kako to doseči, vas vabim, da vas v tem izurim. Prisr(e)čno dobrodošli, če si količkaj želite ne le preživeti svojega življenja, temveč ga živeti na polno, navkljub “majhnim” ali “velikim” dogodkom, ki se “dogajajo” proti naši volji.
Iz mirnega, spokojnega srca vam s svojim Poglavarjem želim z ljubeznijo in svobodo prežete dneve.
Vaša mestna Osrečevalnica, Silvija Jovanovič, 070 315 288, www.osrecevalnica.si