Ne morem si pomagati, tokrat bom napisala nekaj o fenomenu, imenovanem »slaba vest«. Veste kaj to je?
Eni pravijo, da je to tisti glasek, ki nam v glavi prigovarja, da se bomo že še kesali za nekaj, kar smo storili, drugi trdijo, da je slaba vest posledica dejanj, ki nam niso ravno v čast, spet tretji bodo porekli, da s slabo vestjo postajamo boljši človek, ker poskušamo popraviti kakšne svoje napake.
No, če pogledamo po SSKJ, piše da je pojem »vest« občutek ali zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja in mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti. Seveda se ta občutek zbudi ob predpogoju, da ima otrok že od ranega otroštva naprej skozi vzgojo vgrajen princip moralnih vrednot. Tako torej pomeni, če ima nekdo slabo vest ali da ima nekaj na vesti, da občuti moralno odgovornost ali krivdo na nekaj, kar se v skupnosti obsoja ali ima negativen predznak.
Slaba vest se pojavlja na mnogih področjih človekovega doživljanja in čustvovanja. Pa si poglejmo dva zelo pogosta primera, kjer je slaba vest še posebej izražena in pritiska na posameznika, ki jo občuti.
Poznam primer mame, ki je svojo slabo vest izrekla točno s takimi besedami: »počutim se kot zelo slaba mama in me peče vest, ker se mi zdi, da nisem pri vzgoji otroka dala vse od sebe«. Ob začudenem pogledu doda še, da sedaj v najstniških letih otroka nima več kvalitetne komunikacije z njim, otrok ji ne zaupa in sta odtujena. Gospa se zaveda, da je nekje na poti vzgoje in socializacije otroka nekaj šlo narobe, ne ve točno kaj, a vendar čuti slabo vest. Ja, to nas verjetno opomni, da bi se morali bolj potruditi, a vseeno na tem mestu rajši rečem, da se večina staršev res trudi po svojih najboljših močeh in da tudi starši smo le ljudje, ki plavamo med čermi naših nadobudnih in pametnih otrok in med pričakovanji družbe s svojimi zahtevami po ustreznem ukalupljanju posameznika, da se vklopi med ostale člane družbe.
Ali pa slaba vest, ki se pojavi pri posamezniku, ki je skočil čez plot, prevaral svojo partnersko polovico. Vemo, da se lahko takšen dogodek zelo hitro pripeti, sploh če v zvezi škripa in dogovor o medsebojni zvestobi, spoštovanju in zvezi ne temelji na iskrenosti in medsebojni pripadnosti.
Slaba vest nas muči, ne da nam spati, postajamo zagrenjeni in živčni, napeti, okolica lahko vidi spremembo v našem vedenju. Ker pa smo storili dejanje, ki se moralno obsoja in ker vemo, da bo naše dejanje po vsej verjetnosti tudi strogo sankcionirano, ga ne upamo priznati. Naša slaba vest je tudi kot nekakšen branik pred izzivi in skušnjavami, ki nas mamijo k prekoračitvi normativov, ki veljajo za posameznika, par ali širšo skupnost.
Vem, poznam, vsakdo izmed nas je že imel ta neprijeten občutek v želodcu, to težo, ki nam jo nalaga naš tanki glasek vesti.
Kako lahko slabo vest olajšamo? Mimogrede, ali ste opazili kako se v slovenskem jeziku uporablja ta zveza »olajšamo slabo vest«? Se pravi, da nekaj dvignemo, se razbremenimo in s priznanjem lažje zadihamo. Da, če želimo našo slabo vest izničiti in nevtralizirati, je najboljši način, da priznamo naše dejanje ali ravnanje, ki nam je povzročilo notranje stiske. Ob tem moramo seveda vedeti tudi to, da bo naš »prestopek« sankcioniran in tudi to je lahko zelo boleče. Vendar se mi zdi, da je lažje prenesti neko kazen ali sankcijo, kot pa na dolgi rok živeti z vestjo, ki nam ne da miru, ki nas duši in jemlje spanec.
Vsekakor pa je najboljše, če delamo po svoji vesti, se držimo opredeljenih dogovorov, moralno delujemo tako, da čutimo usklajenost zunanjih izzivov in naših reakcij nanje. Tako dosežemo našo notranjo uravnoteženost in s tem preprečimo tveganja za nove »slabe vesti«. Saj bo šlo.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
(Foto: www.pixabay.com )