Zavisti po domače rečemo tudi foušija, če se vam to kaj bolj domače sliši.
Kolikokrat na dan ste komu zavistni karkoli? In ne privoščite?
Verjetno veste, da se zavist šteje med sedem smrtnih grehov, kot jih definira katoliška cerkev, torej je to res neprimerno občutiti zavist. A kaj, ko smo ljudje bitja, ki smo radi fouš sosedu za nov avto, sodelavki za najnovejši model Applovega telefona, verjetno pa moški del zavida prijatelju kakšno ‘hudo bejbo’, ki jo le-ta razkazuje.
Zavist nas dela človeške. S tem se poskušamo primerjati z drugimi in vrednotimo dosežke ali stvari skozi svojo prizmo, kar pomeni, da naša zavist je lahko za nekoga drugega nepomembna ali pa se drugim ljudem zdi, da zavidajo običajno vse tisto, kar sami nimajo.
Občutek zavisti je zelo težko nadzorovati, pojavi se v trenutku, ko začnemo razmišljati. Prebode me na primer, da zakaj tudi sama ne premorem takega jeklenega lepotca kot ga ponosno vozi sosedov Franc. Po drugi strani pa mu privoščim in sem vesela, da si je končno izpolnil dolgoletno željo.
Vidite, zavidamo vedno s svojega zornega kota. Kot vemo, smo Slovenci še posebej zavisten narod. Sama zavist bi lahko bila opredeljena tudi kot močan občutek nezadovoljstva, ko vidimo, da ima nekdo nekaj, kar bi si želeli imeti tudi mi sami. Velja, da se zavist običajno sproži takrat, ko osebo, ki jo poznamo in se z njo družimo, se začnemo z njo primerjati. Obenem pa mora obstajati tudi »stvar« (denar, položaj, materialne dobrine, prijatelji…), za katero smo prepričani, da smo mi bolj upravičeni, da jo posedujemo kot oseba, s katero se primerjamo.
Namen zavisti je, da lažje prepoznamo, kaj si sami želimo. S tem postanemo bolj motivirani, da pridemo do teh »stvari«, ki jih drugim zavidamo. Lahko začnemo še bolj delati, da si izborimo enak ali boljši status kot kolega, ki smo mu zavistni, mogoče lahko znižamo lastne kriterije in sčasoma ugotovimo ali racionalno razmislimo, da v resnici naš smisel ni v tem, da imamo tisto kar ima nekdo drugi, temveč nas razveseljuje nekaj povsem drugega in moč foušije izgubi svoj potencial. No, seveda pa obstaja velika večina ljudi, ki skozi svoja občutenja zavisti deluje nizkotno, pritlehno in bi naredila vse, da tisti, ki mu zavida, izgubi predmet ali stvar, ki mu jo zavidamo. S tem potolažimo svoj ego in zadovoljimo svojim primarnim nagonom.
Kar lahko storite, da se izognete rušilnim občutkom zavisti je, da se naučite obvladati svoje občutke do zavisti. To je občutenje, ki je nasprotno empatiji, veselju za dobrobit sočloveka, tukaj ni povezovanja ali sodelovanja temveč vsak ostane na svojem bregu. Zavist ne prinaša napredka in novih, svežih vizij temveč greni in slika temačne slike, ki nam ljudem niso v ponos.
Predlagam, da se osredotočite na pozitivne plati lastnih občutenj, bodite bolj veseli in manj zategnjeni ob uspehu ali novi pridobitvi bližnjih ljudi in se veselite skupaj z njimi. Na ta način bo hormon sreče preplavil tudi vas in tudi vi boste občutili zadovoljstvo, ne pa zeleno zavist, ki vam bo preprečila umirjenost.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
Foto: pixabay.com