Ljudje zelo težko odpuščajo, pravzaprav niti nočejo.
To je še vedno tabu, o tem nočejo govoriti, če povprašaš posameznika, ali lahko nekomu nekaj odpusti, ko je bil prizadet, odmahne z glavo češ, da ne bo odpustil, ali pa samo srepo pogleda.
Bom direktna pa bom napisala: pomembno je odpustiti sebi, da greš lahko naprej v življenju. Ali to zmorete?
Se pravi, prvo sebi odpustiti za vse, kar ste delali in storili drugim in nato drugemu, ki vas je prizadel. Tako se lahko »odvežete« jeze, ki vas pravzaprav povezuje z osebo, ki ji zamerite in ji nočete odpustiti. Kajti, to da vam je neka oseba povzročila čustva jeze, obupa, krivde, zamer, je boleče in neizpodbitno, a kljub temu se lahko od teh težkih čustev odvežete, ko odpustite sebi. Pomembno je, da greste vi naprej in se ne ozirate več nazaj na tiste, ki so vam prizadejali bolečino. S odpuščanjem sebi dovolite, da se osvobodite.
Da bo lažje, predstavljam sedem načinov, kako odpustiti. Sami izberite, kateri vam je najbližje ali najbolj realen. Tukaj ni govora o tem, da morate pozabiti na storjene krivice ali bolečino, temveč razbijamo tabuje tako, da se odkrito pogovarjamo o sebi in o tem, da smo pripravljeni odpustiti, sebi in drugim.
Vem, da imamo vsi ljudje nekoga, ki bi ga najrajši kar zadavili. Lahko, da nas je kdo zelo prizadel in smo bili žrtev ravnanja te osebe ali pa smo mi nekoga drugega prizadeli, pa se sedaj počutimo neprijetno ali z občutkom krivde. Dejstvo je, da je odpuščanje dobro tako za mentalno kot fizično zdravje. Nekatere študije dokazujejo, da ko odpustimo nekomu, se raven stresa in napetosti zniža, prav tako se zmanjšajo občutja depresije in tesnobe ter seveda jeze. Jeza je strupena za naše zdravje v vseh ozirih, kajti med drugim povečuje tudi tveganja za srčnožilne bolezni. Kajti, ko imamo težave s tem, da odpustimo, ostajamo v jezi in grenkobi, ki pa nam škoduje na več načinov in na mnogih ravneh. Zato danes o tem razmišljamo, saj nam ne nazadnje ne bi smelo biti vseeno za naše zdravje!
Vem, težko je spraviti v realen okvir našo zmožnost odpuščanja in ne obstaja neka enostavna rešitev, da bi se v tem izboljšali, lahko pa nam pomagajo naslednji nasveti:
1. Odpuščanje ne pomeni, da pozabite. Ljudje, ki so bili zlorabljeni ali prezirani, niso nikoli pozabili na svoje travme, so se pa lahko naučili, da odpustijo ter tako krenejo naprej v življenju.
2. Odpuščanje ne pomeni, da s tem zmanjšate svojo težko izkušnjo. Ko odpustite na primer agresorju oziroma tistemu, ki vam je povzročil gorje, s tem ne pravite, da je vse v redu in da ni tako hudo. Kje pa! Lahko odpustite in se še vedno zavedate, da je bila travma realna in zelo težka.
3. Odpuščanje ne pomeni, da ste slabič ali da je to znak šibkosti, naivnosti ali neumnosti.
4. Odpuščanje naj ne temelji na tem, ali se je druga oseba opravičila. Realnost je, da ne moremo pričakovati od osebe, ki nam je povzročila gorje in bolečino, da bo razumela kaj je naredila narobe in da nas je s tem prizadela. Verjetno ne bodo nikoli priznali, da so naredili kaj škodljivega ali problematičnega. Tega pač ne morete spremeniti, lahko pa sami pri sebi odpustite za vaše dobro.
5. Odpuščanje je proces. Verjetno ne boste nikoli mogli v celoti odpustiti nekomu, lahko pa se trudite, da se temu čim bolj približate. Bolj kot boste čutili, da zmorete odpustiti, lažje vam bo in manj jeze bo v vas.
6. Odpuščanje je pomembno za vas in vaše dobro počutje.
7. Skrivnost odpuščanja je v tem, da spustite jezo. Mnogi ljudje so zelo travmatizirani in so bili žrtve fizične, spolne ali čustvene zlorabe, lahko da so zlorabljeni s strani tistih, ki naj bi jim bili blizu (starši, sorojenci, tesni prijatelji itd) pa so nekako našli način, da odpustijo sebi in drugim. Delali so na tem, da spustijo jezo ter se tako premaknejo naprej. Sicer ne pozabijo, a tudi ne dovolijo več, da so še naprej žrtev. Niso več jezni in so izbrali odpuščanje, pa če je to zasluženo ali ne.
Torej, kaj vi menite, lahko odpustite in greste naprej? Bo šlo?
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
Foto:pixabay.com