Ena od ključnih zavez v smislu ljubezni in sovraštva, je odnos med materjo in hčerko. Zakaj je prav ta relacija tako pomembna v vseh smislih? Zakaj s(m)o mame tiste, ki označij(m)o in zaznamujej(m)o otroke za celotno življenje?
Ko se dojenček rodi, je v celoti odvisen največkrat od svoje mame, pa ne samo v smislu skrbi le-te za nebogljeno bitje ampak tudi ali pa predvsem, od njenega resničnega sprejemanja malega bitjeca.
Napisala sem resničnega, ker mariskatera novopečena mama ne bi nikoli priznala, da morebiti otroka ne zna, ne more ali noče čustveno sprejeti, saj bi takoj bila ožigosana kot brezčustveni osebek. Sicer je verjetno bolj realno, da se skozi porod dejansko tke tkivo čustvene povezanosti med hčerko in materjo. Danes bomo opisali odnos med tema dvema protagonistkama, kdaj drugič pa lahko osvetlimo love/hate odnos med očetom in sinom ali materjo in sinom, očetom in hčerko.
Ko hči odrašča, je njen prvi vzor mati, pa ne samo s svojimi besedami temveč predvsem z vedenjem, odzivanjem na dražljaje iz okolja, hči preverja kako mama reagira na neznane situacije, kako čustvuje in izraža svoje veselje, žalost, skrb ali srečo.
Brez mnogih besed hči ponotranji svet svoje matere na tisti stopnji, na kateri se dete trenutno nahaja. No, tako sčasoma in skozi leta iz malega dekletca raste odrasla ženska, z vso svojo čustveno prtljago, ki jo med ostalimi »potovalkami« pobrala tudi od svoje mame.
Zakaj nam naše ljube matere znajo potegniti ven točno tisti živec, ki naj ga ne bi?
Nekatere mame delajo to zanalašč, ne oziraje se na bolečino, ki jo s tem zadajo svojemu sedaj recimo že odraslemu otroku, ker drugače v lastni bolečini in nesposobnosti videti druge pač ne znajo. Spet druge znajo stati svoji hčerki ob strani z vso svojo ljubeznijo in podporo, a kaj ko se jim občasno zatakne, pa odreagirajo ali rečejo kaj skrajno neprimernega za neko situacijo in s tem odraslo hčerko v hipu postavijo v vlogo sedemletnega otročka, ki ni imelo možnosti odločanja ali kazanja svojih resničnih čustev.
Povezava matere in hčerke je po mojem mnenju vez, ki traja celotno življenje, ne glede na to, kam nas zanese.
Nekje v sebi vemo, da imamo mamo, ki je takšna ali drugačna, je pač oseba, ki nam je dala življenje v fizični obliki. Mnogi posamezniki, ki niso poznali mame, jo iščejo celotno svoje bivanje, ker bi jim to dalo smisel obstoja. A kaj, ko nas mame znajo tudi spraviti iz tira, ki včasih s svojo pretirano skrbjo dušijo naše želje po raziskovanju, ko nas njena vata drži stran od resničnih strasti ali izzivov, skozi katere pač moramo slej kot prej, vse v imenu njene ljubezni do nas.
Kaj pa, če obrnem zadevo in rečem, da je naloga nas hčerk, da poskusimo razumeti naše drage mame, zakaj so kdaj ravnale tako kot so, kje so tisti vzgibi, ko so nas vzgajale in dajale zgled, ki nas dandanes včasih omejuje ali pa daje še več energije in poleta.
Verjamem v to, da so delale po svojih najboljših močeh. Lahko so kdaj v nas hčerke projecirale morebiti svoje skrite želje, ki jih nismo dosegle, pa nas kaznujejo z čustveno ignoranco in hladnostjo. Lahko nam dajejo občutek večne krivde, ker nismo bile nikoli dovolj dobre ali pa nas hvalijo in so ponosne na nas.
Kakorkoli, menim, da lahko našim mamam izrečemo en velik HVALA za vse, kar so nam dale za popotnico v naše življenje. Če pa imamo same hčerke, potem se dajmo truditi njim dajati sebe v najboljši možni obliki.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica