Oglejmo si pobliže realen primer, ki je zelo pogost znotraj slovenskih družin in se nezavedno kot virus širi, čisto po tihem z ene generacije na drugo. Namreč, večina nas odraslih smo bili še vzgajani v dokaj avtoritarnih in patriarhalnih okoljih, kjer sta starša večinoma skupaj ostajala celo življenje, četudi si nista bila ravno naklonjena ali sta si to želela. Ločitev ni bilo. Držala sta se obljube, ki sta si jo dala ob poroki: »biti skupaj v dobrem in slabem«. Oče je bil avtoritaren, postavljal je meje in discipliniral otroke, mati je skrbela, da so se ukazi in zahteve moža nekoliko omehčale na poti do otrok, včasih (če je zmogla pogum), je na skrivaj tolažila tepene otroke in se skušala postaviti po robu možu, če je bil preveč grob ali zahteven.
30 ali 40 let nazaj je prevladovala zgoraj opisana vzgojna situacija. Očetje svojim otrokom, še posebej sinovom nikoli niso izrekli svojega spoštovanja, ljubezni ali jih pohvalili, nobene topline niso zmogli do lastnega otroka, saj so imeli vzorec iz svoje primarne družine (torej 50 do 60 let nazaj), da se čustev in topline ne izkazuje. Torej so prenesli svoje dojemanje vzgoje naprej na sedaj odrasle očete, ki prav tako ne znajo in ne zmorejo pokazati svojih ljubečih čustev do lastnih otrok.
Kaj se zgodi?
Ne samo, da sedaj odrasli očetje niso prejeli ljubezni in priznanja od svojih očetov, temveč so v skoraj enaki meri skopirali vzorec v odnos do lastnih otrok, zlasti sinov, ki so sedaj recimo stari 18 ali 20 let. Ti mladi odrasli pa so drugačni, kot smo bili mi, ne pristajajo več na odtegovanje ljubezni in spoštovanja, ne sprejmejo več naših izgovorov, češ da mi nismo bili deležni starševske ali očetove ljubezni, pa jo pač tudi ti mulc ne boš dobil od mene. Ne, novodobni sinovi se uprejo očetom, od katerih dobivajo zgolj prisilo in zahteve, ne dobijo pa nikoli, tudi kot otroci ne, besed pohvale ali očetovskega objema. Kot da je sramotno ali slabičarsko izkazovati starševsko ljubezen do sina?!
Torej, najstniški sinovi se upirajo očetom, pa ne zgolj zato, ker je to njihova adolescentska naloga, temveč predvsem zato, ker želijo drugačen vzgojni pristop. Ker so to drugačni otroci, zahtevajo za sebe bolj ljubečega in razumevajočega očeta in ne nekoga, ki pri lastnih otrocih išče predvsem napake.
In kaj se slej kot prej dogaja?
Sedaj oče, ki ne izkazuje ljubezni in ponosa na sina, se tudi sam na vse pretege izogiba stikom s svojim ostarelim in nemočnim očetom in mu iz srca zameri in očita pomanjkanje privrženosti in ljubezni, a obenem je taisti čustveno hladen vzorec prenesel naprej na svoje otroke. Grozljivo in žalostno kajne? Ampak zelo resnično!
Zaključek: starši, bodite tako osveščeni, da zmorete kljub osebni bolečini in zameri do lastnih, sedaj ostarelih staršev, preiti vzorce, ki ste jih sovražili pri svojem očetu oziroma starših. Verjemite, ko boste sami stari in betežni, se bodo odrasli sinovi z veseljem vračali ter vam nazaj dajali skrb, ljubezen in privrženost. Vidite, tako lahko pozitivno sklenete svoj krog življenja – v ljubezni, umirjenosti in spravljenosti.
Melita Kuhar , univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica
Foto: pixabay.com