Anja je ženska, ki ljubi življenje. Rada raziskuje nove kraje, gore in notranji svet ljudi. Svoje delo opravlja z veliko mero strasti in srčnosti. Zanimanje in želja po pomoči ljudem, ki se znajdejo v stiski jo je vodila, da je danes specializantka psihoterapije, učiteljica čuječnosti in biopsihologinja.
Anja, kako se je začela tvoja terapevtska pot?
Začetek moje terapevtske poti je morda malo nenavaden. Stati pred odločitvijo, kam v srednjo šolo in kaj si želim početi v življenju je bila zame pogled v meglo. Še sanjalo se mi ni, kaj je tisto kar bi bilo zame. Zato sem se odločila za splošno gimnazijo, kjer sem si dala čas in prostor, da sem spoznavala sebe. Nato je prišla odločitev na katero fakulteto se vpisati. Zopet prazna glava. Najbolj me je navdušila predstavitev študijskega programa biopsihologije. Zato sem sledila temu. Tam pa sem tekom študija našla svojo pot, na vajah pri predmetu Psihološko svetovanje. Še danes se spomnim tega trenutka, ko sem ozavestila, kaj je moje poslanstvo. Lahko bi rekla, da sem ves čas hodila po pravi poti, le zavedala se je še nisem.
Več o meni si lahko preberete na moji spletni strani: www.anjaerjavec.si.
Si že kot mlada deklica vedela, da si želiš pomagati ljudem?
Pomagati drugim, še posebno najbližjim je bilo zame vedno nekaj, kar sem naredila z veseljem. Da pa me bo pot pripeljala do tega, da pomagam osebam, ki so prestale tako močne, boleče in težke preizkušnje pa se mi še sanjalo ni.
Kaj te pri delu z ljudmi najbolj navdušuje?
Najbolj me navdušuje spoznanje, kako smo v resnici v sebi močni že s tem, da zmoremo preživeti tako težke psihične in fizične življenjske preizkušnje. Čutim neizmerno spoštovanje do vseh mojih klientov, ki so pripravljeni na pot raziskovanja in spreminjanja sebe in mene povabiti s seboj.
Psihoterapija in čuječnost. Kaj ti predstavljata v življenju?
Predstavljata velik del mojega življenja. Stremim k temu, da živim to kar delam in delim v svet. Prav tako, pa je psihična stabilnost ključna, da lahko kvalitetno opravljam svoje delo. Za moje delo je ključno, da predelujem svoje osebne vsebine in imam okrepljeno zavedanje. Pri mojem delu je moje telo moj instrument, čuječnost in redna psihoterapija mi pomagata, da ga vsak dan znova zloščim in ohranjam v formi. Delovno orodje psihoterapevta je naše telo, fizično in psihično. Tako kot mehanik zlošči svoje orodje za popravilo avtomobila, tudi jaz potrebujem zloščiti in ohranjati svoje orodje v odlični formi. Pri tem mi pomagata čuječnost, ki me vabi k vse večjemu zavedanju in osebni psihoterapevtski proces, supervizija, ki mi predstavlja strokovno podporo in pa skrb zase; da so meje med delom in zasebnim življenjem, počnem stvari, ki nahranijo mojo dušo in da imam dovolj prostega časa.
Bi nam malo bolj podrobno predstavila načine, s katerimi pomagaš ljudem?
Ljudem pomagam na več različnih načinov. Eden je individualna psihoterapevtska obravnava. Poteka kot pogovor, ki ima dolgoletne korenine v psihološki znanosti ter učinkovitost katerega dokazujejo številne znanstvene raziskave. Ključno je, da s klientom gradiva varen in zaupen odnos, znotraj katerega s pomočjo različnih psihoterapevtskih metod in tehnik raziskujeva njegovo doživljanje. Z boljšim razumevanjem sebe in večjim občutkom lastne vrednosti klient stopa po poti povezovanja vseh delov, ki jih je v preteklosti, z namenom preživetja, moral odcepiti od sebe. Psihoterapija je namenjena vsem, ki se soočajo z kakršnimkoli izzivom, ki hromi njihovo življenje. Najsi bodo to psihosomatske težave, pomanjkanje samozavesti, težave v medosebnih in/ali partnerskih odnosih, stres in nezmožnost sprostitve, občutki tesnobe in depresije.
Drug način pa je poučevanje in deljenje principov čuječnosti za odrasle in mladostnike. To poteka v obliki delavnic, 8- tedenskih tečajev čuječnosti in pa individualnih ur. Čuječnost je del tega kar nas dela ljudi – sposobnost, da se polno zavedamo in smo pozorni iz trenutka v trenutek. Na žalost smo v tem stanju le nekaj trenutkov, nato pa zdrsnemo v dnevno sanjarjenje in osebne zgodbe. Sposobnost za trajno pozornost iz trenutka v trenutek, še posebej, ko se znajdemo sredi čustvenega nemira, je posebna veščina, ki se je lahko nauči prav vsak.
»Veščina, ki se jo lahko nauči prav vsak« se sliši čudovito. Povej nam še nekaj več o tem.
Čuječnost je nekaj, kar je že v vsakem od nas. Zaradi načina življenja in stremljenja k optimizaciji smo to veščino potisnili na stran. Gre za posvečanje pozornosti sebi, svetu in drugim na prav poseben način. Večino časa smo na avtopilotu. Precej pogosto se dogaja, da smo izgubljeni v svojih mislih, premlevamo, načrtujemo, sanjarimo. Raziskave kažejo, da naše misli tavajo skoraj polovico našega budnega časa. Zavedanje trenutka je pomembno že zgolj iz vidika, če želimo živeti tukaj in sedaj, opaziti različne vidike doživljanja, živeti polno življenje, pa tudi tega, da nam življenje »v glavi« pogosto oteži naše vsakodnevno bivanje – npr. smo neprisotni v medosebnih odnosih, kar je slab vpliv na njihovo kakovost. V vsakdanjem stresnem življenju pogosto izgubimo stik s sabo, občutek za to, kdo smo, kaj v življenju želimo, katere so naše potrebe. Gre za učenje formalnih vaj čuječnosti, kamor sodijo meditacija in neformalne vaje čuječnosti, kar pa pomeni, da čuječnost vnašamo v svoje vsakdanje življenje, “avtomatiziramo” bivanje in ga na takšen način delamo bolj zavednega.
Torej, z vajami lahko svojo čuječnost prebudi vsak?
Seveda, čuječnost je v vsakem iz med nas. Žal smo zaradi načina življenja, predvidljivosti, optimizacije časa jo potisnili na stran in pozabili, da je takšna dragocenost že v nas.. Čuječnostne vaje to veščino zbujajo in jo vabijo nazaj v naša življenja.
In kaj tebe konkretno najbolj navdušuje pri čuječnosti? Naštej nekaj stvari.
Prva je zagotovo ta, da jo lahko vnesem v katerokoli aktivnost, ki jo počnem v svojem življenju in ne potrebujem spreminjati svojega načina življenja, da bi lahko bolj čuječe živela. Navdušuje me kako močno mi pomaga pri soočenju s stresnimi situacijami in graditi medosebne odnose.
Trenutno se (naj)bolj posvečaš delu z mladostniki, drži?
Največ delam z mladostniki od 12. Leta naprej. Vsak dan znova me presenečajo s svojo odprtostjo in iskrenostjo.
S kakšnimi težavami in izzivi pa se v današnjem času najpogosteje soočajo mladi?
V tem času se v svoji praksi največ srečujem s stiskami mladih. Soočajo se z občutki tesnobe, paničnimi napadi. Veliko pa je izzivov na področju samopodobe in grajenja odnosov z vrstniki. Šolanje na daljavo jim je vzelo možnost povezovanja razredov in morda v katerem tudi poglobilo slabe odnose. Medosebni odnosi pa so ključni za naše bivanje. Pa naj bodo to prijateljski, partnerski ali družinski. Namen odnosov je, da nam dajo občutek varnosti in je prostor, kjer se počutimo svobodne in točno to, kar smo. Za svojo rast in razvoj pa je to ključno. Vse stiske, ki hodijo z nami vsak dan pa nas lahko kar hitro zavirajo pri lastnem napredku.
Kako jim ti priskočiš na pomoč?
Sama jim nudim pomoč na različne načine. S pomočjo individualne psihoterapije, kjer s pomočjo pogovora in uporabe kreativnih tehnik raziskujemo njihov notranji svet in se učimo novih učinkovitejših načinov čustvovanja, povezovanja s seboj in drugimi. Drug način pa je učenje principov čuječnosti. Mladostniki se predvsem odločajo za individualne ure, kjer se lahko posvetimo njihovemu specifičnemu izzivu v tem trenutku. Sam način poučevanja pa je prilagojen tudi njihovi razvojni starosti in odprtosti.
So mladi dovolj seznanjeni s čuječnostjo ali jim tega primanjkuje?
Menim, da mladim primanjkuje predvsem orodij za krepitev samozavesti in občutka, da zmorejo in za spopadanje s stresom in težkimi preizkušnjami. Mladi izražajo svojo potrebo po tem, vendar to le redki prejmejo.
Življenje živiš z veliko žlico. Sama namreč zmoreš videti dobro v slabih stvareh, situacijah in iz njih potegniti najboljše kar lahko. Kako ti vse to uspeva?
Ja res je. Morda je ravno to, da zmorem v še tako slabi situaciji najti nekaj pozitivnega in dobrega zase moja skrivna moč. Zdi se mi ključno, da vsak od nas razvija to zmožnost, saj nas lahko slabe situacije in odnosi zelo hitro povlečejo kar nekaj korakov nazaj in posrkajo našo življenjsko energijo in motivacijo za nadaljnji boj.
Vse to mi uspeva z nenehnim treningom. Tudi sama se kdaj zapletem v črne scenarije in slabe občutke, kar je normalno. Vendar se res trudim ves čas opominjati, da najdem tisti svetel košček v črnini. Neizmerno mi pomaga meditacija, da se vsako jutro »prizemljim«, preverim svoje počutje in uravnavam vzdraženost svojega živčnega sistema (torej svojo vznemirjenost, nemir), delujem preventivno. Poleg tega mi še pomaga, da jasno postavljam meje med službo in zasebnim življenjem ter da počnem stvari, ki me napolnijo z energijo, to je zame hoja v hribe, joga, družabne igre, druženje s prijatelji. Seveda pa nikakor vsega tega ne bi zmogla brez podpore partnerja in prijateljev.
www.anjaerjavec.si, erjavec.anja@gmail.com, 051 411 995
Foto: Peter Zakrajšek FRAME
Hvala Anja za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.