Barbara Subotič: Svečakra

Kdo je Svečakra?

Ideja se je začela nezavedno razvijati že leta 2013, ko sem se kot 19-letna študentka v Ljubljani udeležila prvega 3-dnevnega meditacijskega tečaja. Takrat sem se tega dogodka udeležila bolj po naključju in iz “firbca” kot zares. Verjeli, ali ne glede meditacije in duhovnosti sem bila takrat “nejeverni Tomaž”, ego se je pred tečajem upiral in govoril “to je kar nekaj”, “zaprava časa in denarja”. Po zaključenem tečaju pa se je moje stališče spremenilo, saj sem se po tečaju počutila lahkotnejše, prvič sem za kratek čas začutila, kaj pomeni notranji mir. Skratka, tiste 3 dnevi so bili takrat zame očitno tako ključni, da sem doma, začela redno vaditi meditacijo. Izraz vaditi uporabljam zato, ker je meditacija trening – velikokrat slišim stavke jaz pa v meditaciji nič ne vidim, misli mi uhajajo ipd. Tudi jaz nisem na prvi meditaciji videla in občutila celega spektakla. Naš um in ego se morata z redno vajo navaditi na koncept meditiranja, to pa pride s časom – na isti način kot kondicija za tek, iz danes na jutri ne morete preteči 20,00 km, če prej niste tekli. Po daljšem obdobju treninga meditacije sem začela opazovati rezultate pri sebi – pridobila sem večji fokus, lažje sem se učila, postajala sem bolj mirna, a tudi bolj odločna, samozavestna. Seveda so bila vmes še študentska leta, grajenje kariere, ki so prispevali, da sem vmes dala duhovnost tudi malo na stran.

A bolj sem odraščala, bolj sem se pričela zavedati, kako zelo pomembno je, da smo kot osebe prečiščeni blokad, da delamo na sebi, da poznamo sami sebi, ter tudi, da vidimo, kje je pri nas še prostor za napredek. V današnjem svetu se velikokrat zgodi, da smo na zunaj vsi popolni, močni, samozavestni, nihče pa ne ve, kaj se zgodi, ko pridejo ljudje domov za štiri stene. Tega socialna omrežja ne kažejo. Tiste tihe bolečine, ki se dogajajo pri ljudeh, a jih ne priznajo, ker se bojijo “kaj bodo pa drugi rekli”, če svoje tegobe priznajo. Osebno me je vse bolj motilo, da ljudje dajo več na zunanjo podobo in vse manj na notranje, mentalno zdravje, ob tem izgubljajo notranji sij, vse več je depresij, motenj anksioznosti, konzumiranje pomirjeval pa nekaj vsakdanjega in normalnega. V meni je vse bolj rasla ideja, da želim pomagati ljudem, a nisem še vedela, kako.

Pot me je leta 2019 vodila, da sem končala študij, dobila prvo zaposlitev kot kadrovnica in se tudi spontano udeležila usposabljanja za meditacijsko učiteljico. Tam sem spoznala, da želim poleg redne kariere, delati tudi v duhovnosti in odkrila, da bo duhovnost orodje, s katerim bom nekoč pomagala drugim. Sledil je čudovit tečaj medijstva, kjer sem postala certificiran medij. Področje medijstva je v Sloveniji žal še precej narobe razumljeno, a je v resnici zelo lepa terapevtska tehnika.

Leta 2020 se je uradno rodila Svečakra. Med meditacijami sem velikokrat prižgala svečko, nakar se mi je nekega večera, porodila ideja, kaj pa, če namesto da kupujem svečke naredim, kar svoje. Razvila sem idejo svečk, ki sem jih aktivirala na način, da služijo čiščenju čaker, jih zapakirala v lične skrinjice, zraven pa podala še navodila za uporabo. Iz prvega razvitega paketa, ki je bil namenjen čiščenju čaker, se je razvilo tudi ime Svečakra. Sveča – ki zdravi čakre.

Nato pa je sledil šok – pomladi leta 2020 sem pričela trpeti za hudimi migrenami, kjer pa zdravniki niso imeli jasne razlage izvora. Stanje se je do poletja tako poslabšalo, da sem se nekega jutra zbudila s hudo vročino ter pozabljenim pinom za telefonu – res je, nenadoma sem tistega jutra izgubila spomin. Zahvala gre očetu, ki me je verjetno tistega dne rešil in spravil do zdravnika, saj bi jaz še kar malo počakala doma, da “bom bolje”. Pri osebnem zdravniku sem bila po hitrem postopku poslana na infekcijsko kliniko, kjer pa sem dobila diagnozo meningitisa. Vedela sem, da mi je v tistem trenutku dalo življenje učno lekcijo streznitve, nekaj ne delam prav, mi je govoril moj um. Tistega večera sem padla v bolnici v globok spanec in v zelo doživete sanje. V sanjah sem videla tunel (mislim, da se je telo že malo poslavljajo od zemeljske izkušnje), v tunelu pa mojega vodnika (kasneje sem izvedela, da je to moj vodnik ), v modri svetlobi, ki mi je povedal, da bo zemlja potrebovala pomoč, potrebovala svetle duše, ki bomo pomagale razsvetliti temne oblake, ki obdajajo naš planet. Pokazal je več lučk na različnih koncih planeta med temnimi oblaki, in rekel prišel je čas, da svetite. Strinjala sem se in obljubila, da bom naredila nekaj dobrega za ta planet in da – svetila bom. Ko se je končal ta pogovor v sanjah, me je zbudil zdravnik, ki je ravno v tistem trenutku delal nočni obhod po bolnici in me je spraševal, ali sem vredu. Naslednjega jutra so potekale nadaljnje preiskave, v bolnici sem ostale še 2 dni. 4. dan pa so prišli izvidi – na presenečenje vseh meningitisa ni bilo več. Kako je prišlo do tako hitre ozdravitve, ne ve nihče, samo poslana sem bila domov, zagotovo pa vem, da po uradni medicini tovrstna bolezen ne izgine čez noč.

Z veliko hvaležnostjo v srcu sem odšla domov. Pakete svečk sem pričela dovrševati, rasla in razvijala pa sem se tudi jaz, saj sem pričela vsako lekcijo življenja, vse bolj gledati iz vidika učne perspektive. Delala sem dodatne tečaje, pridobivala dodatne certifikate. V meni pa se je lansko leto končno porodila ideja, kaj pa, če bi vse to znanje pričela širiti naprej in z njim tudi pomagati ljudem.

Letos v zgodnji pomladi sem zbrala pogum, da odprem popoldanski s.p. in končno pričnem širiti znanje in pomagati ljudem.

Poleg redne kariere kadrovnice, ki me prav tako izpopolnjuje, popoldneve sedaj namenjam pomoči drugim. V obliki:

• energijskih terapij,

• terapij preko medijstva,

• zdravljenju z reikijem ali lightkeeper terapijo

• in vodenimi meditacijami.

Poleg terapij, nudim tudi, kot omenjeno, paketke doma izdelanih svečakrinih energijskih skrinjic ter drugih energijskih izdelkov. Verjamem, da bo to besedilo doseglo tiste, ki želijo stopiti v stik z mano, z najvišjimi in najboljšimi nameni, ter si želijo podpore preko mojih storitev. Hvala, ker svetite.

Moj življenjski moto:

“Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame,”  – Manca Košir