Urška povej mi prosim, kaj o sebi in kdaj si začela čebelariti?
Moja prva ljubezen je bila v bistvu politika. Že pri 16ih sem bila precej politično aktivna. V takratnem LDSu sem imela čast in privilegij, da sem nekaj časa lahko delala s sedaj že pokojnim dr. Janezom Drnovškom. On mi je bil velik navdih in človek, ki me je močno zaznamoval. Politika me je spremljala ves čas študija, delala sem v Državnem svetu, po diplomi sem se zaposlila na Ministrstvu za gospodarstvo, naredila magisterij iz mednarodnega prava, postala podžupanja v naši občini. Čebel takrat od blizu še videla nisem. Nekaj manj kot 10 let nazaj sem jih prvič od blizu spoznala preko prijatelja, ki je še vedno profesionalni čebelar. Šlo je za ljubezen na prvi pogled. Iz enega podarjenega panja sem potem v parih letih ustvarila posel, od katerega živim še danes. Vmes sem se iz LJ preselila na starejšo kmetijo, ki sem jo podedovala od moje stare mame, sedaj jo počasi obnavljam in se trudim živeti čim bolj z naravo. Ko sta bila otroka še majhna, sem se za nekaj let politiki odpovedala, sedaj pa sem nekoliko bolj aktivno vpeta v kmetijsko politiko.
Ali je res, da si ena redkih žensk v tem še vedno pretežno moškem poklicu?
Res je. Največji izziv je bil uveljaviti se v tem precej moškem poslu. Na splošno se mi zdi, da smo ženske v kmetijstvu preveč v ozadju, da se sicer sedaj delajo premiki, a kmetijstvo je od nekdaj veljalo bolj za »moški posel«. Začetki so bili izjemno težki, ja. A jaz sem vztrajna, vajena delati in redko se česa ustrašim. Menim, da me kolegi sedaj, po nekaj letih, cenijo in spoštujejo. S tistimi, ki bi me utopili v žlici vode, pa se jaz nikoli nisem prav veliko ukvarjala.
Kakšna je tvoja prednost?
Moja prednost je pač ta, da sem šla v čebelarstvo zaradi ljubezni do čebel in ne zaradi denarja ali zato, ker bi posel podedovala.
Kaj te je spodbudilo k čebelarskem delu?
Trudim se, da v življenju vedno delam reči, ki me veselijo, ki me osrečujejo. Nekako vem, da če nekaj delaš rad, nikoli ne boš imel občutka, da delaš. Jaz sem 40 urni tedenski delovnik z varno službo zamenjala za 100 urnega v sezoni, a se v tem počutim res izpopolnjeno. Ponosna sem na to, da sem del kmetijstva, da viške dajem na trg, da potrošnike zalagam s kvalitetnimi čebeljimi pridelki, da jim vlivam upanje, da se da. Da moraš imeti sanje, cilje in včasih pač narediti kako drzno potezo, kot sem jo jaz. Vedno pravim, da odvetnike, mehanike, novinarje itd… potrebuješ občasno, kmeta pa pravzaprav vsak dan. Večkrat na dan. Ponosna sem na to, da pripomorem k višji samooskrbi Slovenije in k osveščanju, da je super hrana domača, lokalna hrana in da s tem, ko kupujemo pri bližnjem kmetu, ne samo, da skrbimo za svoje zdravje, skrbimo tudi za to, da podpremo slovenske pridelovalce.
S kolikimi panji si začela svoje delo in koliko čebeljih družin imaš danes?
Začela sem z enim podarjenim panjem. Trenutno imam okoli 450 družin. Še lani jih je bilo čez 500, a zaradi slabe letošnje sezone nekako nisem uspela povečati staleža.
Imaš kakšno pomoč ali s čebeljimi družinami delaš sama?
S čebeljimi družinami delam sama. Tu se mi zdi, da bi težko še koga drugega spustila »v moje panje«. To delo me res navdihuje, mi je kot neke vrste meditacija, pri čebelah pozabim na uro in se k njim vračam tudi, ko ni nujno potrebno. Pri točenju pa moram omeniti mojo širšo družino (od staršev, otrok, strica in tete), brez njih mi zagotovo ne bi uspelo stočiti na tone medu.
Zgodaj spomladi čebelje družine pripravim za prodajo (izvoz ali prodajo širom Slovenije). Tu občasno, ko je potrebno dnevno pripraviti tudi po več 100 družin, prosim za pomoč katerega od kolegov, s katerimi korektno sodelujem že več let. Pomagamo si tudi pri prevozih čebel z ene na drugo pašo ali pa se zgolj posvetujemo med seboj, kam prepeljati na naslednjo pašo. Ključno je namreč kdaj in kam prevozne enote prestaviš. Zna se zgoditi, da si ob ves pridelek, če je odločitev napačna. Sezone so kratke in napak si enostavno ne moreš privoščiti.
Čebelje družine imaš tudi za izvoz, drži?
Večino družin imam na AŽ satju, nekaj tudi na DB. Te so za izvoz. Največ jih prodam v sosednjo Italijo in Avstrijo. Zadnja leta je nabor medu precej omejen. Zaradi pozeb, suše, dežja, skratka ekstremno slabih vremenskih razmer, je marsikatera paša izostala. Ampak moram reči, da se stranke zelo dobro zavedajo, da smo kmetje odvisni od vremena in kupijo tisto kar pač čebelarji natočimo.
Kaj pa matice? Kje jih kupuješ?
Matice kupujem od kolegov vzrejevalcev. Žal sama nimam časa še za vzrejo. Bi si pa vsekakor želela v bodoče vzrediti vsaj toliko matic, da bi imela za svoje čebelarstvo. Za prodajo me vzreja ne zanima.
S koliko prezvoznimi enotami deluješ?
Delam s 3 prevoznimi enotami, ki jih premikam po različnih pašah širom Slovenije. Sama sem naredila tudi izpit za kamion. V bistvu še predno sem sploh kupila prvi kontejner s čebeljimi panji.
Kakšna je prodaja in s katerimi izzivi se najpogosteje srečuješ pri svojem delu?
Ja, s prodajo ni težav. Morate vedeti, da smo pri medu zgolj cca 60% samooskrbni. Pridelati ga, to je največji problem. Jaz vedno trdim, da je čebelarstvo najbolj tvegana kmetijska dejavnost. V vseh drugih sektorjih lahko država pomaga pri npr. sofinanciranju nakupa mrež proti toči, tunelov, namakalnih, izsuševalnih sistemov. Kmetje si pomagajo z oroševanjem, mi pa smo res 100% odvisni na milost in nemilost narave. Klimatske spremembe so tiste, ki nam zadnja leta povzročajo največ preglavic. No, pa da ne bo pomote, tudi kolegom iz drugih sektorjev.
Vsako sezono, ko ti čebele pripraviš optimalno, ko vlagaš v čebelje družine, da bodo močne in zdrave pa ti potem npr. pozeba uniči tudi 70% ali več, je hud neuspeh. To je treba priznati. Še toliko težje to sprejmeš, ker ne moreš narediti prav veliko, da bi bilo stanje drugačno.
Mi zaupaš, katere izdelke dobimo pri tebi?
Pri meni lahko najdete tiste sorte medu, ki nam jih narava v dotičnem letu da. Morda se kdaj najde še kak kilogram medu iz pretekle sezone, a to je bolj redkost kot stalna praksa. Klimatske spremembe terjajo svoj davek tudi v kmetijstvu in nekaterih sort medu skorajda ni več moč dobiti. Ali pa so le-te v močno omejenih količinah. Sama moje čebele prevažam po različnih pašah po Sloveniji in tako ulovim vsako leto vsaj par sort medu. Pri meni najdete poleg medu tudi svež in sušen cvetni prah, deviški čebelji vosek za uporabo v kozmetiki, matični mleček in propolis v prahu.
Kje in na kakšen način prodajaš svoje izdelke?
Vse moje čebelje pridelke prodam na domu ali z dostavami direktno potršniku. Povezala sem se z večjimi kmeti iz različnih panog in odlično sodelujemo. Trudimo se, da je pot od kmeta do potrošnika čim krajša.
Kateri je tvoj najlubši okus medu?
Živim med Mokercem in Krimom. To je območje kjer medi javor (običajno vsako drugo leto) in hoja (oziroma jelka). Hoja medi redko, a ko medi, medi zelo obilno. Hojev med je zato izjemno iskan in cenjen. Gre za temno vrsto medu, vsebuje veliko rudninskih snovi, uporablja se pri slabokrvnosti, bolezni dihal, prehladu, gripi itd. Hojev med je manin med. Mana je sok, ki ga izločajo kaparji in uši na hoji. Mano imenujemo tudi medena rosa. Gre za zelo kvaliteten med in ta je tudi meni najljubši.
Imaš kakšen nasvet za nove čebelarje?
Malo nas je žensk čebelark, a te, ki smo, čebelarimo s precej panji. Treba pa je vedeti, da marsikateri velik poklicni čebelar ne bi zmogel brez svoje soproge, a je ta pač v ozadju. Težko bi priporočila čebelarstvo kot posel, ker je zadnja leta resnično težko. Jaz vedno rečem, da si mora človek v življenju najti nekaj, v čemer uživa in ne bo nikoli imel občutka, da je v službi. Jaz vedno pravim, da so čebele moj način življenja in ne moje delo. In če se nekdo najde v čebelah, naj pač tvega. Vedeti je potrebno, da se ne cedita vedno med in mleko.
Tvoji cilje želje za prihodnost?
Pomembno mi je, da pridelam toliko, da od tega lahko dostojno živimo in da se ta moja ljubezen do čebel čuti, ko dam kozarec medu iz rok.
Kontakt:
www.dadantblatt-carnica.com, cebelarstvo.intihar@gmail.com, tel.št: 031325521
Hvala Urška za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.
