Partnerski odnos se konča, ko ni več želje po seksu s partnerjem

Spolnost je oblika komunikacije dveh teles, ko se prepustimo sli in delovanju hormonov sreče in zadovoljstva. A kaj se zgodi, ko tovrstne komunikacije v odnosu zmanjka?

Živimo v času in na geografski širini in dolžini, kjer ni (več) dogovorjenih porok. Bile so v življenju moje prababice, ki je bila tako rekoč ženitna posrednica v zdaj potopljeni Šaleški dolini in okolici ter botra marsikateremu otroku, saj se je dogovarjala za poroke, pri katerih je bila v ospredju veličina njive in zemljišč. Tedaj ni nihče govoril o ljubezenski naklonjenosti med pari. Bila je tudi mediatorka med sprtimi družinami. Mogoče pa imam malo te žilice po njej.

Ko večina parov zapade v rutino, pozabita na bistvo, in sicer da sta prvotno ravno vidva tista, ki sta pristala skupaj kot moški in ženska. Povozijo vaju finančne skrbi, skrb za otroke, ki se jim posvečata, in pri tem pozabita negovati vaju, vajino nežnost in spolnost. Vse postane samoumevno, ni več pozornosti, dotikov, ljubečih pogledov.

Dandanes se odločamo za zvezo na podlagi – seksa. No, naj razložim, preden vsi skočite v zrak. Menim, da zdaj že vsi vemo, da je prva in začetna faza vstopa v zvezo z nekom faza zaljubljenosti. V tem turbulentnem času oba mislita bolj kot ne na – seks. Tega ne trdim zato, ker bi si jaz nekaj izmišljala, temveč je to dognanje mnogih raziskav, ki želijo ugotoviti, kaj žene dva različna človeka, da se ustalita drug z drugim. Povezuje ju hinavska hormonska vez, saj približno devetdeset odstotkov hormonov sestavlja koktajl, ki je podoben hormonom, ki so značilni za duševno bolezen shizofrenijo. O njej je znano, da bolnik zaznava okolico in osebe v svoji realnosti, in ne takšni, kot jo vidimo preostali.

Lepo je biti zaslepljen

Posledično lahko sklepamo, da smo v zaljubljenosti zaslepljeni od želje po objektu našega sanjarjenja. Želimo si ga fizično, želimo biti z njim kar naprej, se ljubiti in biti intimni. Takrat predsodki, strahovi in tabuji v veliki meri odpadejo, postanemo »živalski«, torej se spolnosti predajamo kadar koli in kjer koli. Pravzaprav nam je narava pripravila past, ker je ravno zaljubljenost faza, ko naj bi par spočel novo bitje in s tem omogočil nadaljevanje vrste.

Če se vsakdo od vas, dragi moji, spomni svoje zaljubljenosti ali več njih, kar dobro pomislite, kako spolno močni ste bili takrat. Brez zardevanja prosim. To je bil za vse nas čas, ko nas ni zanimalo nič drugega kot zgolj to, kdaj se bomo naslednjič ljubili in bili eno.

Sprejemanje resničnosti

Čas mineva, zaljubljenost izzveni, kot smo večinoma vsi izkusili na svoji koži oziroma srčku, in na vrsti je sprejemanje resničnosti. Vemo, da se to ne zgodi ravno v trenutku, ampak z leti začnemo spoznavati, da smo si vendarle zelo različni. Kaj narediti? Seveda obstajajo pari, mnogi med vami, ki boste rekli, da ste ves čas zaljubljeni v partnerja. To ni več tista prvinska hormonska zaljubljenost, temveč sad vajine zrelosti in nenehnega ljubečega vlaganja v odnos. Veliko se pogovarjata, sta redno in strastno intimna in pozorna drug do drugega. Imata skupne rituale in si vedno znata vzeti čas tudi zgolj za vaju, da negujeta vajin odnos, ki posledično cveti.

Rutina ubija

Večina parov pa zapade v rutino, pozabita na bistvo, in sicer da sta prvotno ravno vidva tista, ki sta pristala skupaj kot moški in ženska. Povozijo vaju finančne skrbi, skrb za otroke, ki se jim posvečata, in pri tem pozabita negovati vaju, vajino nežnost in spolnost. Vse postane samoumevno, ni več pozornosti, dotikov, ljubečih pogledov. Venomer se vama mudi na vse konce in kraje, krediti in položnice krojijo vajin vsakdan, delata do pozno popoldne in ni niti časa niti energije za vaju. Znano, kajne?

Posledično se sploh ne spomnita na intimno razvajanje. Eno izmed bioloških potreb odrineta na stran, kar prinese odtujevanje. Kot veste vsi, ki me berete in spremljate, vedno poudarjam, da je spolnost oblika komunikacije dveh teles, ko se prepustimo sli in delovanju hormonov sreče in zadovoljstva. Ker se ne ljubimo več, smo zasičeni s stresnimi hormoni, nezadovoljstvo se kopiči, počutimo se potrgane in nevidne. Velja za oba, tako moškega kot žensko.

Ali sta še intimna?

Veliko parov, ki me obišče, govori točno o tem. Moje standardno tretje vprašanje je, če že prej ni kdo od njiju tega z bolečino povedal, ali sta še intimna. Grozno žalostno je videti prijeten par, ki odkima in pri tem oba nemočno gledata v tla. Ker sta se kot posameznika odtujila in sprejela zgolj vlogo očeta in mame in ne več primarno vloge moškega in ženske, jima del začetne strasti manjka. Kaj se z njima dogaja kot paru, se sploh ne pogovarjata. Zadnjič mi je par iskreno povedal, da se ne spomnita, kdaj, če sploh, sta se resno in odgovorno pogovorila, kaj jima manjka v odnosu, kaj bi spremenila, kako bi lahko naredila majhne, a pomembne spremembe, da bi njuna ljubezen spet vzcvetela, in s tem krepila negovanje partnerskega odnosa. Ker je vse to že precej pogašeno, sprejemata vlogo sostanovalcev, ker je skupno življenje logistično in stroškovno bolj preprosto. Ali je to bistvo zadovoljujoče partnerske zveze? Na to si odgovorite sami.

Zakaj torej moja pogumna trditev, da se partnerski odnos konča, ko ni več želje po seksu s partnerjem? Kot prvo, postanemo cimri. Kot drugo, želja po spolnosti je zelo močna biološka potreba in bo slej ali prej našla pot, bodisi v nezvestobo bodisi bolezen in pridružene motnje na telesnem ali psihičnem ter duševnem področju. Kot tretje, zakaj se ne cenimo in spoštujemo dovolj, da poiščemo rešitev? Lahko je to zavedanje, da sama ne moreta razrešiti zamer in nakopičene jeze, razočaranj in žalosti, ki sta si jih nametala z leti zveze in ki dušijo strast. Poiščita ustrezno podkovanega strokovnjaka. Opogumita se. Kot četrto, pomislite na to, da imate zgolj eno življenje. Kakšne odločitve sprejemati, da bi se spet smejali, bili radostni, veseli, potešeni?

Partnerski sestanek

Upam, da zdaj bolje razumete, zakaj takšen naslov. Predlagam, da se enkrat na mesec usedeta na »partnerski sestanek«, torej si vzameta čas, otroke pošljeta k dedkom in babicam, ugasneta vse moteče naprave, ki brnijo po vaši hiši, in se osredotočita drug na drugega. Mirno in spoštljivo si pripovedujta, kaj pogrešata, kaj vama je še vedno dobro in lepo, kje se skrivajo zaloge novega načina skupnega življenja in kdaj si vzameta čas zgolj za vaju. Ljubita se brez zadržkov, bodita spet strastna. Strast se lahko obudi, če se spet oblikuje dovolj zdrav odnos, ki temelji na zaupanju, da se bosta oba držala na »sestanku« sprejetih dogovorov. Posledično bosta vajin odnos ter intimnost zaživela, v žerjavico pihnila kisik in ogenjček odnosa bo vzplamtel. Poskusita, izgubiti tako ali tako nimata nič.

 

Melita Kuhar  univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica

Spread the love