Apolonia Galanti je specialistka za odkrivanje in reševanje skritih vzorcev in programov pri ljudeh. Na svoji poti preizkušenj in dolgoletnega dela z ljudmi je prišla do spoznanja, da koncept univerzalnega pristopa ne obstaja. Vsakega človeka sprejema kot edinstveno celoto in ga vodi skozi ozaveščanje in razreševanje vzorcev, programov in ujetosti v edentitete in prepričanja, ki ljudi včasih spremljajo več desetletij ali celo inkarnacij. Njen namen in poslanstvo je, da pomaga ljudem odkleniti novo raven zavesti in delovanja, raven na kateri je vsak sam kreator svojega življenja in okoliščin in ne njihova žrtev, www.apolonia.si.
Apolonia, se ti zdi, da ljudje dovolj sledimo sebi?
Koliko ljudi zares sledi sebi? Dobro je, da si vsak sam sebi zastavi to vprašanje. Kajti vsak najde odgovor v sebi, če iščemo odgovor izven sebe zagotovo sledimo nekomu drugemu in igramo igro življenja nekoga drugega.
Zakaj misliš tako?
Življenje je pot in je igra, kako jo igramo. Duhovnost je preobrazba in veliko več kot mi to dojemamo v tem materialnem fizičnem svetu. Če smo obremenjeni z drugimi ljudmi jim želimo izboljšati življenje, jim pomagati, ugajati, se ubadamo s tem, kako nas drugi vidijo, ali smo dovolj dobri v njihovih očeh, se zanašamo na druge, da nam bodo pomagali ali rešili problem itd. Tu vsekakor sledimo drugim in ne sebi. Ko pa smo spočiti, polni energije, veseli, ko nam gredo stvari v življenju dobro od rok, ko smo zdravi, potrpežljivi, v svojem miru itd., lahko rečem, da sledimo sebi.
Odnosi, v katerih smo so naša ogledala in nam kažejo, kako in koliko sledimo sebi.
Kako začeti z delom na sebi?
Z zavedanjem, da mi drugih ne moremo spremeniti, da lahko spremenimo samo sebe in z odločitvijo o spremembi – preobrazbi našega življenja. Za vse, kar se nam dogaja v življenju sprejmemo odgovornost. Z jasnim zavedanjem, brez obsodb in iskanja krivca za naše počutje, veselje, srečo itd. oziroma iskanja vzrokov v zunanjem svetu, v drugih ljudeh. To je samo naš odsev-odziv, kar se z nami dogaja v notranjem svetu. Vsi smo bitja ljubezni. Imamo svobodno voljo in sami izbiramo in kličemo izkušnje. Vesolje nas vedno sliši in to zelo dobro. Izkušnjo, ki jo kličemo, tudi dobimo.
Tudi sama si začela pred leti z delom na sebi. Kaj vse si spoznala in odkrila na tej poti?
Ja, začela sem pred 34 leti, vendar za kratek čas. A že kot otrok sem rada nabirala rastline v gozdu in travnikih. Vedela sem, da imajo učinek, a ne kakšen, jih prinesla domov in stara mama mi je o njih govorila, pojasnjevala čemu so namenjene. Videvala sem razne podobe in slišala glas. Ko sem povedala mami mi seveda ni verjela, rekla mi je, da fantaziram. Postalo me je strah tega. Potem je minilo za nekaj časa, a pred 34 leti se je zopet pojavilo. V mojem pubertetnem obdobju. Imela sem težave z ledvenim predelom. Oče je takrat začel zdraviti z bioenergijo, vendar pri meni ni delovala. Pripeljal je sodelavca, da še on poskusi z zdravljenjem, a ni delovalo. Nato mi je očetov sodelavec rekel, naj se pozdravim sama. Pokazal mi je kako in bolečina je izginila v 20 min.
Po tem dogodku so se mi zopet začele pojavljati podobe in glas. In ko sem kogarkoli srečala, sem vedela za njegovo preteklost, ki mi jo je govoril glas. Glas in uvidi so tako intenzivno deloval skozi mene, da nisem vedela, kaj s tem početi, kajti, ko sem s kom govorila sem mu govorila stvari iz njihove zgodbe življenja. Za druge sem postala čudna. Videla sem tudi njihove motive v interakcijah. Vendar se s tem nisem obremenjevala. Ko sem zanosila, se je počasi vse umirilo in temu niti nisem več dajala pozornosti. Delala sem v trgovini, vodila ekipo ljudi in se učila prepoznavati ljudi in njihove odzive, uporabljati svoje sposobnosti. Vendar sem se začela obremenjevati z njimi in s tem, kako jim najbolj ustreči in ugajati, izpolniti njihove zahteve. In tudi doma sem želela, da bi vsem ugajala in naredila vse, da bodo drugi zadovoljni, vendar sem s tem pozabila nase.
Vse drugo mi je bilo bolj pomembno kot moja svoboda in moje dobro počutje, prav nobenemu ni bilo mar. Vsi so hoteli še več mene. Dokler ni prišel odločilni trenutek, ko sem pustila službo.
Pred 14 leti. Eno leto nisem vedela, kaj naj počnem. Potem se je najstarejša hči odločila za poklic nune, odšla je v samostan. Tega nisem mogla sprejeti in moje življenje se je obrnilo na glavo. V meni je bil še večji kaos in okrog mene tudi. Vsi so me krivili, obsojali, ni, da ni. Začela sem iskati odgovore pri drugih terapevtih, knjigah, zakaj se mi to dogaja, tudi na regresijo sem šla. Vendar nič ni pomagalo. Zatekala sem se v duhovne variante. Marsikaj sem poskusila, a nič ni delovalo. Še vedno sem ostala v istih bolečinah, samo še od drugih ljudi sem nase prevzemala in se potem ubadala še z njimi. Nato sem prejela idejo, da odprem lokal. Najela sem lokal in začela delati. Počutila sem se dobro, vendar me ni izpolnjevalo. Kmalu so se pokazali rezultati. Ustvarila sem več minusa kot plusa. Spoznala sem moškega, v katerega sem se zaljubila. Tako močno, da sem se ločila od moža. Mislila sem, da je ta moški moj rešitelj. Vendar sem se hudo motila. Dobesedno sem vse zapravila, nič mi ni ostalo. Ostal mi je samo lokal in ogromna izguba, tudi finančna. Prosila sem angele za pomoč, ni, da ni, česa nisem poskusila. Nato se je v lokalu pojavil gospod, prvič sem ga videla. Vprašal me je, ali vidim dva zunaj, čeprav je bilo vse prazno. Ponovil je petkrat isto vprašanje, predno sem mu odgovorila. Videla sem dve podobi. Opisala sem ju. Odgovoril je, da sta to njegova pokojna starša. Ti dve bitji v nefizičnem telesu sta mi govorili, kaj naj povem njunemu sinu. Vse sem mu povedala in ostal je tri ure. V lokalu takrat ni bilo nobenega drugega gosta, ko je odšel, so začeli prihajati. Po tem dogodku se je vse začelo. Prihajali so ljudje in jaz sem jim govorila, kaj se jim bo zgodilo in kaj naj naredijo, da se jim situacije izboljšajo. Pestro, a zanimivo. Zopet sem se počutila živo. Tako sem se v lokalu naučila povezati nazaj s seboj. In dojela, da lahko pomagam le edino sama sebi. In s tem, ko pomagam sebi, pomagam tudi drugim. Spoznala sem nove prijatelje, ki so me spravili iz lokala, da sem stopila na svojo samostojno pot, kjer sem še danes. In še vedno so moji prijatelji, pred njimi sem lahko to, kar sem, ni se mi treba pretvarjati. Še vedno velja rek: »Prijatelja spoznaš v nesreči«. Ko sem začela spoznavati in raziskovati sebe, sem prihajala do spoznanj raznih vzorcev, matric po katerih funkcioniram, prepričanj, predstav itd. kot tudi pri drugih ljudeh, ki so vstopali v moje življenje, da jim pomagam. Priznam, nekatere tehnike sem si izmislila, a so delovale. Tako sem videla in začela povezovati vzroke in posledice za situacije, dogodke, stanja, ki se nam dogajajo v življenju in jih razreševati, preobražati, razkrivati itd.
Ugotovila sem, da so vse stvari, ki se nam dogajajo samo v dobro nas. Vesolje te samo sprašuje, kaj rabiš. Vedno so slabe stvari, da jih prepoznaš, razumeš, preobraziš in znaš tudi uporabljati in ceniti to, kar dobiš. To je naše bogastvo.
Najhujše je bilo spoznanje, da nisem spoštovala in sprejemala sebe ter to, kar imam, temveč to, kar je v zunanjem svetu. Ko sem se soočila s tem sem sprejela tudi odločitev najstarejše hčere, da je nuna. Sedaj, ko pogledam nazaj, vem, kako dragoceno je moje življenje. Vem tudi, kaj pomeni, da ti učitelj nikoli ne naloži tako težke naloge, da je ne bi mogel speljati. To mi je nekoč rekel zelo moder gospod.
S čim si se še soočala?
Naj nadaljujem: največ z izgubami in z žalostjo. Vendar so me te izgube in žalost veliko naučile. Spoznala sem, kako se sestavi vzorec in kako ga lahko spremeniš. Kako spomini prekrijejo naša čustva. In vsi ljudje so mi kazali pot od hčere, ko je odšla, mi je dala vedeti, kaj je moja pot. Samo odmaknila se je, da nadaljujem svojo pot, čeprav cerkev tega ne odobrava. Naletela sem na mnoga nasprotovanja, pač tako je. Moški, v katerega sem se zaljubila mi je pokazal mojo ljubezen v sebi, kaj moja zavest-duša ljubi, ljubezen do poslanstva in tako so se zvrstili tudi drugi ljudje, ki so mi pomagali utirati pot. S tem, ko so mi razkrivali svoje težave in probleme, ki so nastali iz težav sem jim pomagala rešiti z raznimi oprijemi, ki sem si jih zamislila in so delovali. Učila sem jih, kako naj se lotijo težav. Tudi vsi terapevti so mi kazali, reši sama sebe, če rabiš, dobiš še več. Ne bodi ga treba. In tako sem dojela, da lahko pomagam sebi in drugim. Vendar sem se morala najprej srečati s seboj in dojeti, da zunaj ni rešitve in ni zadovoljstva, ki ga iščem, temveč znotraj. Tako sem spoznavala vzorce in hkrati matrice, vsebine in programe – igro, kako jo igramo na podlagi tega določenega vzorca. Začela sem preobražati vzorce in vsebino ter odkrivati, kaj se skriva zadaj za tem in preobražati celotno vsebino, tako kot alkimija.
Dotakniva se vzorcev, prepričanj in programov. Kakšen vpliv imajo na naša življenja?
Vzorci so del matrice oziroma so vsebina matrice (načrta) po kateri se sprehajamo. Veliko vzorcev nastane že v maternici. Vse teče po nekem programu in prepričanju, ki smo ga prejeli kot zapis na magnetofonski trak. Že v maternici otrok čuti odzive in stanje matere, preko čutil in občutkov in nato sam porod. Otrok ima čustva že v maternici dokaj razvita. Vzgoja: vsak otrok rad uboga in ugaja staršem, vendar je velikokrat zmeden, ker starši govorijo eno, delajo drugo, otroka vzgajajo pa, da bo drugačen, kot so oni. Ne sme izraziti sebe. Govorijo, kakšen moraš biti, kako te morajo videti drugi, pomembna je visoka izobrazba, komu si podoben, kaj je dobro zate in kaj ni. Nato nastopi vrtec, učenje – družba, polno nekih pravil, ki jih moramo upoštevati kot otrok, se prilagajati, biti taki, kot drugi hočejo in spet ne smeš izraziti sebe itd. Potem so tukaj tradicija, kultura, družba. Ker želimo vsem ugajati, pozabimo nase. Nadenemo si razne podobe – maske, da nas drugi ne vidijo, kdo smo v resnici. Pomemben nam je denar, materialni svet -zunanji svet, ki funkcionira po matrici in vzorcu družbe, družine, visoka izobrazba, dobra služba, družina. V končni fazi, da moramo biti odvisni. Matrica nekega vzorca nas vabi, da se z njo ukvarjamo in jo hranimo.
Od kod pravzaprav izvirajo te vzorci in programi?
Izvor se začne z našim nastankom, to se pravi z maternico (načrtom). Potem se skozi življenje ustvarjajo in oblikujejo vzorci, predstave, prepričanja na podlagi imaginacije, ki jih naš um – podzavest ustvarja. Mi neko stvar vidimo v resnični obliki čisto drugače kot pa jo naš um. Um oblikuje sliko po nekem vzorcu, občutkov in čustev, ki se sproži in je kot koda v naši matrici in vse zavije v neki simbol. Praktično se ustvari simbol, ki ga je treba razbrati in razkriti, da ga lahko vidimo. Vsaki osebi pa simboli lahko pomenijo čisto nekaj drugega kot nam. Zakaj? Ker ima že sam začetek vzorca drugačno zasnovo in drugačno vsebino. Ta se shrani v podzavesti in kasneje vpliva na nas bodisi kot vzrok ali posledica nečesa. Prepričanje je tako močno, da ga je težavno prestaviti ali ga izpustiti – izkoreniniti. Tako iz družinskega vzorca kot iz vzorca, ki smo si ga oblikovali mi sami. Da iz družbenega sploh ne govorim. Zato, ker nas je strah, kaj bo potem in strah preživetja, ki pa sploh nima nobene veze z našo biti. Tudi prepričanje, da neka stvar pač tako mora biti ni dobro. Ker smo potem jezni, zamerljivi, žalostni, odvisni itd. in s tem si ustvarjamo vezi, ki nas večkrat bolijo. Praktično nismo predani življenju in svojemu poslanstvu vendar svojemu prepričanju.
Katera so najbolj pogosta prepričanja, s katerimi se ljudje srečujemo?
Prepričanje, da je neka oseba slaba in da nam škoduje, da nam drugi škodujejo, da nismo dovolj dobri, da nekaj ne moremo narediti, spremeniti, da se nam dogaja krivica, in še mnogo drugih prepričanj. Seveda obstajajo tudi druga, ki nam pa zelo dobro služijo oz. so zato tam, kjer so.
Na kakšen način jih lahko prepoznamo in se soočimo z njimi?
Tako, da sprejmemo odgovornost za svoja ravnanja, dejanja in prepričanja, ki jih izražamo v zunanjem svetu. Če si v nekaj prepričan in vidiš, da se stvari ne dogajajo v prid kogar koli še posebej sebe, je treba spremeniti prepričanje ali pa celoten vzorec. Tega pa se lotiš tako, da poskusiš spremeniti prepričanje pri sebi. In vsekakor sprejeti sebe in si odpustiti ter seveda tudi drugi osebi odpustiti in spremeniti svoj miselni svet in ne svet drugih. Če si v nekaj prepričan sam, ni rečeno, da je druga oseba istega prepričanja. Dovoli tudi drugi osebi, da se izrazi. Zakaj pravzaprav vsiljujemo prepričanja oz. so nam jih starši? Zgolj samo zaradi družbe, zaradi koristi, da smo igrali ali igramo igro drugih. In potem smo jezni, besni na druge ljudi in drugi ljudje nas vedno razočarajo. Lahko je pa tudi, da dvomimo v sebe in nam drugi dajejo sugestije in prevzemamo njihova prepričanja. S tem postanemo sužnji in se smilimo sami sebi. Strah nas je lastne podobe in strah nas je lastno podobo izraziti. Ker smo bodisi naučeni ali pa nam tako prija, da so drugi odgovorni za naše življenje. Prepričanje pa je lahko tudi dobro, kajti vliva nam vero in zaupanje vase. Uzrti smo vase in se popolnoma predamo življenju, ker zaupamo nam vse lepo poteka v življenju, ki pa nima nobenega pomena v zunanjem svetu. Uspešni smo in imamo prekrasne dosežke. Samo vprašanje je, kako nam prepričanje služi.
Ko jih enkrat ozavestimo, kako pa od tu naprej?
Ozaveščanje. Ko ljudje prepoznajo, ozavestijo in razumejo dele, ki jih v sebi vztrajno zavračajo lahko spremenijo smer svojega bivanja, prepričanja in delovanja. Pri tem se pogosto odkrijejo in razkrijejo skriti potenciali, ki zaradi takih ali drugačnih vzrokov prej niso bili dostopni. To nam spremeni življenje na bolje ter nam omogoča biti in živeti v sedanjem trenutku. Tudi naša čustva in bolečine niso nepotrebna nadloga, ampak so tukaj, da nam predajo sporočilo in nas nečesa učijo. Radi jih sicer delimo v pozitivna in negativna, a ta delitev ni najbolj smotrna, saj nam negativna čustva služijo enako dobro kot pozitivna, ker prav tako signalizirajo naše občutke in odzive na okolico. Samo poslušati je treba in vidimo vse.
Potenciali, talenti? Jih imamo vsi?
Kot sem že omenila, vse že imamo, samo najti je potrebno. V sebi nosimo veličino duše in njenega potenciala. Kar pomeni, da imamo vsi talente in sposobnosti. Nekateri manj razvite nekateri bolj, tretji imajo priučene. Vse je odvisno od nas, izbira je naša. S tem ko prepoznamo sebe in spremenimo smer bivanja, prepričanja in delovanja, najdemo marsikaj.
Kako najti v sebi potenciale in jih razvijati?
Če smo pripravljeni odkrivati in se spoznati, kdo smo in kaj nosimo v sebi. Takrat tudi najdemo. Res je, da veliko je skritega, nedotaknjenega, a vendar nam je dano. To je skrivnost in alkimija življenja, malce zavito skrito, nevidno, a ko ga odkriješ, je zabavno in čudovito. Vse nosimo v sebi in s seboj že od rojstva, ko smo stopili v svet materije, da služimo celotnemu univerzumu. Talente in sposobnosti lahko prepoznavajo skozi individualna srečanja. Ker rada razkrivam in odkrivam neznane in očem nevidne pojave, talente, sposobnosti in odkrivam in razkrivam potenciale, sem se zamislila Šolo Misterija, ki jo tudi vodim. Udeleženci šole na tridnevnih srečanjih spoznavajo vedno nekaj novega in sestavljajo sestavljanko svojega poslanstva, namena. Vsak udeleženec ugotavlja, kdo on je in kaj on ni. V zadnjem, petem srečanju so prišli do spoznanj, sposobnosti in talenta.
Če vzamemo samo simbole, vzorce, programe, prepričanje, naša čustva, občutke ter jih začnemo prepoznavati in jih ne ocenjujemo, jih ne vrednotimo, vendar se soočimo z njimi, je že to sposobnost. Slišati – prisluhniti in videti, že to je sposobnost. Vsaka stvar nam služi, zato jo imamo, zavedati se tega, tudi to je sposobnost.
Kaj pa tisti, ki nimajo nobenih ciljev in sanj?
Vsi imamo cilje in sanje. Vendar, ker pričakujemo kličemo pomanjkanje. Kajti sanje se hitro razblinijo. Večkrat iluzija je kot resnica. Zato več ne sanjamo. Zakaj se nam razblinijo in nas je strah sanjati? Ker smo bili prizadeti. Če vzamemo samo nek odnos, na primer fant in dekle. Na začetku je vse sploh in oh, popolna zaljubljenost, polno pričakovanj, da nas bo nekdo rešil, hrepenenje po zunanji varnosti, pripadnosti, ljubiti tako kot v pravljici. Ozrti v zunanjost. Samo, da ugajamo drugim, vendar to ni nič narobe, dokler je vse ok. Ko pa nastopi težava, kakršna koli v odnosu in ta ni rešena, se vsakič poveča, pride do nezaupanja vase, naša samozavest se razblini, naša čustva prejemajo rano na rano in ker verjamemo in si zatiskamo oči pred realno sliko, je nočemo videti, se nam podira svet, postane nas strah. V tej situaciji se počutimo ujeti, utesnjeni in lahko že govorimo o odvisnosti od odnosa. Nekdo nad nami povzroča vpliv in deluje s svojo močjo. Vendar nič ni izgubljenega. To nas uči, da se postavimo zase in za svojo vrednost, svoje sanje in cilje, ki jih nisi uresničil ali so te razočarale. Spremeni v namero in se odloči, da od zdaj deluješ drugače. In si dovoliš ustvariti namero svojih sanj, ki si jih že pozabil.
Poplava negativnih občutkov in čustev to so največkrat: žalost, strah, ljubosumje, zamere, jeza, sovraštvo, razočaranje, nam povzročijo »ne-sanjanje« in to, da smo brez smeri in cilja. Zunanji dogodki in okolica, na primer izguba službe, s tem pogojujemo finance in strah, kako naprej, strah preživetja, bolezen itd. Potem še partner, družina, vse povsod smo zavrnjeni. Vendar nas vse to uči in govori, da naše sanje in cilji niso usklajeni z nami, da najdemo sebe in svoje sanje, o čem smo razmišljali in delali kot otroci. Koga smo do sedaj izpolnjevali? Morda željo matere, očeta, starih staršev, koga? To je klic po samouresničitvi. Išči motiv, kaj te veseli. Kje si srečen, ko ustvarjaš in delaš kaj? Če si srečen v tej situaciji, da nimaš sanj in ciljev, si morda v lagodju in ti to odgovarja, tudi to je prav. Sanje so vsak dan in cilji tudi.
Za kaj si vse ta trenutek hvaležen, če pogledaš nazaj ali pa morda zato, ker si živ? Tudi to so sanje, da si tukaj, kjer si. Zakaj? O čem si razmišljal, kaj bi rad postal, tudi to je cilj, da to postaneš. Kajne?
Bi rekla, da je človek srečen takrat, ko pride v stik s sam sabo?
Da, ko je človek popolnoma predan in v stiku sam s seboj je srečen. Vse njegove kvalitete zna izraziti, ker on to je in ni mu mar za mnenja drugih, je usmerjen k samouresničitvi sebe in svojega potenciala duše. Je v vedenju in zavedanju samega sebe, tu že govorimo o razsvetljenju.
Kaj najraje počneš v življenju?
Najraje govorim in se zabavam v tem, kar delam in ustvarjam, ko pridem do novih uvidov spoznanj, razkritji in na predavanjih, o tem govorim. Vedno smo v dveh vlogah. V eni učitelj, v drugi učenec ali enkrat prodajalec, drugič kupec. Uživam in se zabavam v obeh vlogah. Rada imam tudi skrivnosti in izzive. Ko dobim določen navdih, je zanimivo, ker ne vem, kaj počet z njim. A je vedno še nekaj več za tem navdihom. Ko poslušam, prihaja samo od sebe na različne načine. Tako sem se naučila, da ljudi poslušam, kaj mi sporočajo in ne kaj mi govorijo. Vse je Alkimija. Zelo rada pa uživam v družbi mlajše hčere in vnukinj, ki me vedno nekaj novega naučita.
Imaš kakšne dnevne rituale?
Če imam dnevne rituale? Ja zahvalim se za vse. Zjutraj se spomnim, kdo sem, sem nihče in edina prisotnost, ki obstaja, je Ljubljena Prisotnost mojega Božjega JAZ SEM – Zavest JAZ SEM.
Tvoji največji dosežki v življenju?
Moj največji dosežek, ko sem našla sebe in naučila ljudi, kako tudi oni najdejo sebe. In tudi to, da je delček moje zgodbe prvič viden na portalu MOIA.IN. Vsi dosežki so del velikega plana in za njih sem ponižno hvaležna.
Hvala Apolonia za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.