Katarina Vidmar, ustvarjalka, slikarka in oblikovalka prostora

Vedno sem imela rada umetnost, v ustvarjalnosti drugih sem iskala nekaj več, izpolnitev globljih delov sebe. Potem pa se je zgodil preobrat. Iz opazovalke sem postala ustvarjalka. Pritegnile so me barve. In kaj hitro sem ugotovila, da potrebujem več znanja. Najprej sem hodila na slikarske tečaje, že kmalu pa sem se vpisala na slikarstvo na Visoki šoli za risanje in slikanje. Takrat se je moje življenje resnično spremenilo. In se spreminja še sedaj. Ustvarjanje je namreč večno učenje, iskanje izraza, prepuščanje ustvarjalnemu procesu. V tem sem našla izpolnitev, notranji mir in zadovoljstvo. In v tem neizmerno uživam, www.katarinavidmar.com.

Prva leta po končanem študiju slikarstva sem se ukvarjala predvsem s stenskimi poslikavami, nadvse me je pritegnilo preoblikovanje prostora. Kako lahko prostor z barvami, strukturami, stenskimi poslikavami, preureditvijo popolnoma spremenim. To me še vedno navdušuje. Človeška bivališča so pogosto zelo odtujena naravi in vendar smo del nje. Zato prostor oblikujem tako, da postane živ in vitalen, da podpre človeka, ki v njem biva.

Veliko dreves sem na ta način “zasadila” po domovih v Sloveniji, kar sem poimenovala Pogozdovanje slovenskih domov. Naj bo to tudi iztočnica za enega najpogostejših motivov, ki ga ne upodabljam le na stenah, pač pa tudi na manjših formatih, slikah. Narava, gozd, drevje mi pomeni res veliko. To so prijatelji, s katerimi se res rada družim. Če je le mogoče vsak dan. Ob njih sem cela in popolna, povezana z vsem. Drevesa me učijo dihati s polnimi pljuči, povezovanja s koreninami, z duhovnim svetom in predvsem me učijo samo biti. Ko misli utihnejo, lahko sem. Tudi pri ustvarjanju je tako. Ko misli utihnejo, čopič pa drsi po platnu ali papirju in vse ostalo utihne.

Tega procesa, načina, pristopa k ustvarjanju, slikanju, učim tudi druge. In tudi tu je moja spremljevalka in pomočnica mati Narava. V prelepem okolju Arboretuma Volčji Potok pa tudi drugje po Sloveniji. Učim slikati z akvarelom in akrilom. S pomladjo pričnemo z novo skupino, tako da ravno sedaj poteka vpis v Slikarsko šolo, prijavite se lahko:katarinavidmarart@gmail.com.

Zanimivo je, da se k meni hodijo učit slikat predvsem ženske najrazličnejših starosti in poklicev. Predvsem zato, ker čutijo željo, da bi svoje življenje izpolnile z več ustvarjalnosti, razvile svoje potenciale. Večina je imela čopič zadnjič v roki v osnovni šoli. In vendar je ostal spomin in želja, globok klic k nečemu več, kar vsakdanjik ne ponuja.

Moj pristop k učenju slikanja je precej drugačen od večine slikarskih šol. Najprej se prepustimo naravi in čutenju, poiščemo motiv v tistem, kar nagovori naše srce. Šele takrat pričnemo z učenjem, ustvarjanjem. Predvsem gre za ustvarjanje samo, učenje in druženje. Na koncu dneva je večina presenečena nad ustvarjenim in zadovoljna. Ne le zaradi ustvarjene slike, ampak celega dneva.

Naj se za zaključek še malo vrnem k motivom mojih slik. Glavni navdih iščem v naravi, v njenih ritmih in spremembah. Začetek novega leta praznujem s pričetkom pomladi in če je le mogoče, to proslavim z razstavo slik.

Naj to kratko predstavitev zaključim z vabilom. Poslušajte svoj notranji glas, klic, ki vas popelje k uresničevanju svojih potencialov, k notranje izpolnjenemu življenju. Nikoli ni prepozno, pogosto šele v zrelih letih ugotovimo, kaj je res pomembno. Vzemimo si čas zase.

Med časom in brezčasjem

Te dni pred poletnim solsticijem razmišljam o času. Od zimskega solsticija do poletnega. Od najdaljše noči do najdaljšega dneva. Iz teme v svetlobo. In za tem ponoven obrat proti temi, v ritmu sprememb, življenja, v ciklusih preporajanja.

Moja slikarska pot se je pričela sredi mojih tridesetih let, ko sem ugotovila, da me le gledanje umetnosti ne zadovoljuje, da je ustvarjanje moja pot. In kakšna pot je to bila. Polna sprememb, iskanja, polna trnja in lepot, izpolnjenosti in hrepenenj, upanja. Med svetlobo in temo.

In vendar je ravno ustvarjanje, ustvarjalni proces tisti, ki me vodi ven iz okvirov časa. Zato so tudi slike, ki jih ustvarim, vrata v brezčasje.

Nerada govorim o tem, kaj slike govorijo, sporočajo. Prvič zato, ker slike same povedo vse, kar je potrebno. Poleg tega živimo v svetu manipulacij, kjer je s skrbno načrtovano propagando nečemu moč dati vrednost in pomen, ki ga sploh nima. Tako smo navajeni na stalno vsiljevanje, da tega sploh ne opazimo več. Zato ne želim doživetja slik usmerjati s svojim pogledom, želim le povedati tisto, kar se morda nekomu na prvi pogled ne razodene.

Ta uvod o času in manipulaciji ni brez razloga. Poleg ustvarjalnega procesa poznam še ena vrata v brezčasje. Globoko doživljanje in povezanost z naravo. Zame so gozdovi, reke, travniki neskončne katedrale, kjer sem eno s stvarstvom, izvorom, kjer samo sem. Tako kot ljubim naravo, mi narava to tudi v polnosti vrača. V naravi sem popolnoma sprejeta in ljubljena. Letos mi je dala posebno darilo cvetočih vrtnic in drugega cvetja na mojem vrtu, ki še nikoli ni bilo tako opojno in bujno. Jablane me vsako jutro veselo pozdravijo in objamejo v neskončnih odtenkih zelenega. Narava mi nudi obilje, za katerega sem hvaležna in mi odpira srce. In tu ni mesta za manipulacijo, vse navlake sodobnega časa enostavno odpadejo. To je prostor iskrenosti, povezanosti, enosti, brezpogojne ljubezni. Tako bi v resnici moralo biti, kajne?

Vsaka slika, ki jo ustvarim, je popoln odziv na doživljenje življenja in sveta v trenutku nastajanja. Ko v kratkih zimskih dneh zime pogrešam toplino, svetlobo sonca, se ta svetloba izvora pretoči name skozi ustvarjalni proces. Ko v površnosti vsakdana pogrešam globino temnih vod in zvezdnih noči, si to naslikam. V času od pandemije pogosto slikam motive, ki bi jih vse lahko poimenovala proti soncu. Ne le v iskanju svetlobe, pač pa tudi svobode in samobitnosti, ki jo zame sonce simbolizira. In seveda vesele, igrivo razigrane, lahkotne čarobne travnike, ki mi prinašajo veselje. Morda je ravno to tisto, kar najbolj potrebujem v stalni borbi za preživetje.
Ker sem empat in doživljam naš čudoviti planet kot del sebe, so moji odzivi pogosto posledice tega, kar kot človeštvo počnemo Materi Naravi, pa tudi en drugemu. Pogosto so ti občutki tako težki, da bi najraje zbežala in to tudi naredim, ker je enostavno preveč in si moram odpočiti. Pa vendar gre za nekaj preveč pomembnega, da bi glavo obračala stran. Tako zadnji mesec intenzivno predelujem bolečino in predvsem žalost, ne le mojo pač pa tudi kolektivno.

Zadnja dva meseca sem se ukvarjala skoraj izključno s procesnim slikanjem. Ker je čas za korak naprej, ven iz primeža najrazličnejših omejitev, obrambnih mehanizmov, ki sem jih ustvarila kot odzive na življenjske izkušnje. Zato sem morala iti globoko. V preteklost, ne le svojo, pač pa tudi mojih prednikov. Ena od najmočnejših slik, ki sem jo v tem obdobju ustvarila, ima naslov Predniki. Ko je bila končana, sem začutila, kako moje telo zapušča teža, kako so se sprostile napetosti tisočletij bolečin, težkega življenja, nasilnih smrti, poniževanj, grobosti.

Tisto, kar me najbolj obremenjuje pa je poniževanje in nasilje, zlorabe žensk in otrok. Kot empat zaradi tega tudi marsikaj potegnem nase. To je tisto, kar me še vedno najbolj boli. Tako je nastala slika Kdaj je dovolj? Najmočnejši proces, v katerega sem stopila in ki še traja.

Ob teh procesih so prišle slike, ki me zdravijo in odpirajo nove dimenzije, globine. Moji Angeli, Veselje in najnovejša, Globina, ki nekako zaokroža celoten cikel slik. Še vedno sem nekoliko presenečena nad njeno izjemno barvitostjo, ki mi sporoča, pa sprosti se že, ni potrebno ves čas saamo garati in biti pod stresom. Zaupaj, sprejmi, odpri se.

Ko pogledam nazaj, le nekaj mesecev, se počutim čisto druga oseba. Vem, da sem še vedno v procesu in da bom na poti odkrila, našla še marsikaj. Obenem pa je to tudi darilo vam, ki vas moje slike pritegnejo. Ni potrebno da točno veste zakaj. Morda vam je ob pogledu nanje popolnoma jasno, kaj je tisto, lahko pa je le neopisljiv občutek, ki vam ga da.
Slike imajo neskončno plasti, tako kot je neskončno vesolje, ki se je skozi moj čopič nanje pretočilo.

Vem, da je ravno to tisto, zaradi česar sem tu. Da skozi ustvarjalni proces v to dimenzijo prinašam lepoto, harmonijo in pretočnost neskončne ljubezni izvora.

Katarina Vidmar
slikarka in oblikovalka prostora