Zasuli ste nas s pismi, v katerih ste poslali svoje predloge o tem, kako naj se naprej razvije prvi prepir med našima zaljubljencema Milly in Štefanom. Priznam, da tega nisem pričakovala, zato sem toliko bolj vzhičena nad tem, da se je večina med vami odločila, naj vstopim v zgodbo kot mediatorka in poskrbim, da se bosta najina golobčka spravila ter nadaljevala zgodbo ljubezni pod streho ljubeče ter razumevajoče komunikacije. Govorimo, seveda o tisti komunikaciji, ki je značilna za obnašanje čustveno zrelih oseb. Kako bom to dosegla, glede na čustveno zrelost naše glavne junakinje, ki jo, v najboljšem primeru, lahko primerjamo kvečjemu s čustveno zrelostjo petletnega otroka, si niti približno ne predstavljam. Vse kaže, da je, kljub mojim bogatim izkušnjam, pred mano trd oreh. Ampak, Misha la Fontaine obožuje orehe. Sploh, če so trdi. Orehi. No, pa si skupaj oglejmo, kaj nam prinaša novo nadaljevanje. Čutim, da mi bo na koncu uspelo. Tako ali drugače.
„Prav, pojdiva noter!“ sem zamrmrala, jecljajoč kot kakšen znan odvetnik, ki se pred mikrofoni in kamerami trudi prepričati javnost o nedolžnosti svojega klienta politika. „Imam pa eno prošnjo, Andreja! A lahko najprej poskrbiš, da še jaz pogoltnem kakšen dober koktejlček z vodko. Po vsem tem, kar sem danes konkretno doživela, sem potrebna konkretne osvežitve. Preden se lotim mediacije pa je itak zelo pomembno, da poskrbim za trezno glavo.“ Andreja me je potrepljala po hrbtu s svojo značilno gesto kavboja, ki zaradi potlačene nagnjenosti k homoseksualnosti nepričakovano postane nežen. „Misha, rada te imam!“ je butnilo ven iz nje. „Kaj bi mi brez tebe?“
Vstali sva z majave klopice in se podali proti vhodnim vratom prijetne rezidence naše Norke Milly in njene neuravnovešene druščine, med hojo pa sem zibajoči se prijateljici odgovorila na njeno retorično vprašanje: „Andreja, našli bi si kakšno drugo idiotko, v kolikor mi je sploh kakšna podobna. Mislim, da na tem planetu ne obstaja več oseba, ki se ji ljubi ukvarjati se s tako kretenskimi primerki človeške rase. Darwin se mi vsak dan najmanj dvakrat, zjutraj in zvečer, včasih pa še med kosilom tako zareži iz nebes, da me srh spreletava. Njegov krohot in presenečenje nad kreaturami kot ste vi, se manifestira skozi vsako moje riganje, kar je posledica dejstva, da vas s težavo prebavljam. In priznati moraš, da se mi kar pogosto spahuje.“ „Ti znaš tako lepo izraziti ljubezen, ki jo čutiš do nas, Misha. Enkrat se ti bomo bogato oddolžili za to. Evo, jaz ti z veseljem odstopim svojega sobotnega ljubimca, mladega povzpetniškega pisatelja, ki je neverjetno spreten z jezikom. Res. Da te srh spreleti. Z besedami te obdela že med predigro, mojster kunilingusa je in z zagotovostjo se bosta ujela v obojestranskem nakladanju. Zaslužiš si ga. Z veseljem ti ga podarim, no, bolje rečeno, posodim.“ „Ne, hvala, Drejči. Bolje mi pristojijo študentje medicine in mladi vozniki LPP avtobusov. Ampak ne bi zdaj o tem. Čaka naju resno delo in pogovori o moških to zagotovo niso!“, sem se ji provokativno zasmejala, jo pobožala po laseh in dvakrat lopnila po riti.
„Se strinjam, se strinjam!“ – se je zasmejala in vrgla svojo desno roko čez mojo desno ramo, kot da bi mi hotela povedati, da se zares strinja z mano. Pa se ne. Andreja se nikoli ne strinja z nikomer, ona ima vedno samo svoj prav, ona je kozoroginja! „O, ti moja Boginja!“, se mi je posvetilo. „Nekaj ni v redu. Andreja se je strinjala z mano! Nekaj mi pripravljajo!“ Zavohala sem nekakšno prevaro tako kot vzhodnoameriški krt, ki zaradi svoje slepote voha lokacijo in smer svojega rova kar v stereo tehniki. Samo nekaj korakov od hiše sem zavohala prevaro, tako kot albatros zavoha ribo iz zraka, kot medved zavoha samico na drugem koncu sveta. Nekaj mi prikrivajo. „Samo brez panike, Misha. Ne izdaj se. Delaj se, da nisi nič zaslutila. Glasno in globoko vzdihni in si nadeni tisti svoj resen izraz na obrazu, ki sporoča, da bo mediator dal vse od sebe, da pride do sporazuma, sprejemljivega za obe strani. Mogoče se ti pa samo zdi. Mogoče si le utrujena od napornega dne iz prejšnjega nadaljevanja. Mogoče je pa vse v najlepšem neredu. Kot se spodobi in je običajno za to neotesano druščino.“ – sem potihem razmišljala in se tolažila, na glas pa rekla: „No, vstopiva, Andreja. Počakaj samo, da preberem tale esemes, ki mi ga je Milly ravnokar poslala.“
MISHA MOJA. STOP. SITUACIJA JE NEZNOSNA, ZATO TI PIŠEM KAR Z VELIKIMI ČRKAMI. STOP. JE PA RES, DA MI VELIKE ČRKE GREDO NA ŽIVCE, ZATO JIH BOM KAR izklopila in nadaljevala bom z malimi. STOP. Štefan se pripravlja, da me bo znockautiral, ker sem se uprla temu, da bi mi zaupal svoje geslo in uporabniško ime za dostop do elektronske pošte. STOP. Verjamem, da njemu to veliko pomeni, ampak jaz nisem še pripravljena na ta korak bližine in intime. STOP PROSIM TE, PRIDI IN MI POMAGAJ. SPET SEM VKLOPILA VELIKE ČRKE, DA BOŠ VEDELA, DA TE RES POTREBUJEM. KJE SIIII???? KJE SI???? A SE TI NIČ NE SMILI TVOJA MILLY? Objem, kiss, pusa, cmok, poljubček, ubček, cmokič, kissica…
Andreja je vstopila v hišo pred mano, jaz sem pa v istem trenutku, ko je moja leva noga zakorakala v predsobo, zaslišala huronski smeh in dretje. „Presenečenjeeeeeee, dragaaa Mishaaaa! Surprajzzzzzz, paradajzzzzz! Hahahahahha, pa smo te!!! Prelisičili smo teeee!“ – so se v en glas drli Oleg, Marko, Irena, Štefan, Milly in Andreja, ki se je histerični gručici, ki misli, da je smešna, pridružila skakljajoč po obeh nogah. Kot nekakšen pobesneli zajec, ki je ušel iz Čudežne dežele je mimogrede odprla še šampanjec in z njim, kot zmagovalec formule ena, brizgala na vse strani. Milly, dejansko oblečena kot Alice iz čudežne dežele, je v rokah držala transparent, na katerem je pisalo: „MISHA, POD NOS SE OBRIŠI. NI KREGANJA V NAŠI HIŠI! HA HE HI HO HU!“ Štefan, oblečen v sedem palčkov, se je od smeha že skoraj valjal po tleh. Transparentno jasno je bilo, da ga je Milly medtem časom, ko sem bila na svojem osvajalskem pohodu, že zasvojila z njenim slavnim „podolgovatim, belim zvitkom z zeleno vsebino“. Oleg in Marko sta bila oblečena v rdečo Kraljico in belega Kralja, Irena pa je mahala z zastavicami, na katerih je pisalo „Živel 101 dalmatinec“. Še zdaj mi ni jasno, kaj je s tem hotela sporočiti. „Jojjjj, kako smo te nasankaliiii!“ – se je od smeha zvijala Milly. A si res verjela, da se bova s Štefanom kadarkoli skregala, hahaha, heheheeh, huhuhu? A ti ni jasno, da sva midva usojena en za drugega in da ni tega gesla ali uporabniškega imena, ki bi stopil najini sreči na pot. Nič ne bo od mediacije! Dajmo vsi: 3,4, zdaj! Naši Mišiki pomižik daj!“ – je žvrgolela naša Milly, jaz sem pa čutila, kako je moj notranji pes čuvaj odprl kletko, v kateri je že desetletja spala ena od mojih ne prav pogosto uporabljanih podosebnosti – gospodična Hudiček. „Hahahahahahahaha, hahahahahahaha, strašni ste! Super ste! Fantastični, fascinantni, enkratni! Točno take kot ste vas ljubimmmm!“ – sem se z ledeno mrzlim nasmehom čredici pred seboj priklonila s totalno zaigranim cinično-sarkastičnim priklonom. „Dobri steeee, ni kaj! Dobri ste!!! Uspelo vam je in verjemite, da ste me spravili v tako dobro voljo…ne pomnim, kdaj nazadnje sem se takole zasačila v tem, kako mi pristoji presenečenje! Bravo, druščina, res, bravissimo! Samo nekaj mi manjka, da bi tale vaša nategancija dobila tisti sofisticirani sijaj, ki bi mene kot mediatorko res položila na tla, na katerih se kotaleč levo in desno z vami krohotam do uhajanja zadnje kapljice urina. Milly, manjka mi še tvoja soseda Danijela, ki bi zdaj tukaj držala transparent, na katerem bi pisalo: Štefan, ne glej me tako kot da me boš vsak hip pohrustal, drugače te odpeljem za hišo, kjer je en prav luštkan kotiček za hitrčka, njami!“ To je namreč Danijela na rojstnodnevni zabavi tvojega očeta šepnila Štefančku na uho, medtem ko si ti šla z mamiko v klet po jabolka za igro „Adam ali Eva – kdo je večja reva?“
„KAAAAAAAAJJJJJJJJJJJJJJJ???????“ – je zarohnela Milly kot iz pekla.
„To, kar si slišala. Manjka mi pa tudi ena dobra glasbena podlaga za moj zmagoslavni ples, ki vam ga bom ravnokar uprizorila.“- sem mirno nadaljevala, ko sem se približevala računalniku in na jutjubčku vtipkala naslov glasbe, ki sem si jo tako neznosno zaželela slišati. „ Nikoli se ne hecaj z mediatorjem, ljubica, to si dobro zapomni. Če sem dobra v reševanju konfliktov, ne pomeni, da nisem še boljša v tem, da ga zanetim. Preprosto, kajne? Štefan, ti pa lahko že zamenjaš svojo obrazno barvo iz belo-zeleno-rumeno-vijoličaste nazaj v normalno. Primi Milly za roko in zaplešita z mano. Gremoooo! Migajmo z bokiiii! Maškenadaaaa….OBA OBA OBA!“
„KKKKKKAAAAAAAJJJJJJJJ?!?!?!“ – je še naprej po hiši odmeval Millyjin bekvokalček.
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano
– se nadaljuje –
Foto: Pixabay.com