»Andreja je Gajo porinila dol s postelje tako močno, da se je Gaja zakotalila do nočne omarice kot palačinka. Na svoj ljubko-kavbojski način me je potegnila s seboj na posteljo, me vrgla direktno na hrbet in sedla name. V življenju se mi nobena reč ni zgodila tako sunkovito kot ta Andrejina gesta iz njenega neskončnega opusa ljubezenskih prediger, ki ga zdaj že dobro poznam!« – Millan je ponovno poslal Andreji poljubček po zraku in ji pomežiknil. Andreja se je zahihitala, zobotrebec v njenih ustih je zaplesal, ona pa je nenadoma dvignila roko kot najbolj priden piflarček v šoli in me vprašala:
»Misha, a lahko nekaj dodam, lepo prosim?«
Obnemela sem.
»Kaaaaj? A sem jaz prav slišala?! Ti si uporabila besedno zvezo »lepo prosim?« Ti si vprašala, če lahko kaj dodaš? Nisi kar tako prekinila Millana? In vsi ostali ste kar še vedno tiho in se ne muzate in ne derete v slogu »če Andreja lahko kaj doda, potem lahko tudi jaz!« Kaj pa je zdaj to? Kaj se dogaja!? A bo konec sveta? Sem kaj zamudila medtem, ko sem bila na wc-ju? Zakaj je zemlja okrogla? Koliko stane gram zlata? A res ne smemo v zabojnik za papir metati stekla? Je smetana res bolj zdrava od mleka? Kdo mi je sunil lak za nohte? Zakaj rečemo »pametnejši popušča«, zakaj ne rečemo »pametnejši popuši?« Kje so moji kondomi? Kako se naredi ladjica iz papirja? Kolikokrat moramo še iti spat, da bo spet nedelja? Kdo je zmagal na masterchefu? Koliko drsalk rabi osel, ki gre na led? Kaj rabiš za podaljšanje limita? Zakaj palačinke niso bolj fluffy? Zakaj me boli glava? A bomo še eno rundo? Kje je moj telefon? Kje, kje, kje?« – je iz mene, zaradi šoka, planil venček vseh možnih vprašanj, ki jih na dnevnem nivoju od mojih prijateljev slišim tolikokrat, da so se – kljub moji močni zavestni volji – za večno zasidrala v moji podzavesti.
»Ugotovili smo, da je grozno imeti lepilni trak čez usta, ker res ne moreš pošteno ne piti, ne hitro naslednjo rundo naročiti, da smo se odločili, da se odslej obnašamo bolj zrelo, se ne deremo in ne govorimo eden čez drugega« – so v en glas, brez najmanjše disharmonije, spregovorili vsi člani bande Milly&co.
»Wow, wow, wow!« – sem rekla in se vsem globoko priklonila. Pomislila sem sicer, da bo to verjetno trajalo le kakšnih par minut, ampak vseeno ne bom s kakšno svojo sarkastično pripombo pokvarila tega nebeško lepega trenutka. Pustila bom, da ta nevsakdanji prizor traja, kolikor mu je pač usojeno in se bom delala, da jim verjamem, da so res lahko tako uvidevni, vljudni, kurtoazni, taktični in empatični tudi do sveta okoli sebe, ne le do svojega egoistične riti. Začutila sem, kako me je, ob tem, ko sem ustala s stola, da se jim priklonim, Tugomir prijel za komolec, kot da bi me hotel zaščititi, da od šoka ne padem dol. Neverjetno, kako je ta človek čuječ in čuten. Je možno, da sem končno srečala pravega?! »No, Misha, zdaj pa dovolj s temi neumnimi vprašanji, ki ti ravnajo male sive celice! Zberi se in nadaljuj kot se spodobi za žensko, ki prezira njuejdževsko-romantično-pesniške oslarije tipa »duša dvojčica in pravi moški«. Si realistična, pragmatična in praktična ženska, zato mirno daj Andreji besedo, saj to pomeni, da bo Millan lahko nadaljeval s pripovedovanjem in bralci bodo končno izvedeli, kako smo spoznali Gajo in Jurija (Hajra). Če se boš zdaj fukusirala na Tugomirja in padla na te poceni fore kot so: občutek varnosti, zaščita, telepatija, kompatibilnost, skupna rast, metljučki v trebuhu for ever in kar je še iluzij, ki nam zamegljujejo zdravo pamet, boš s svojo mentalno energijo tako vplivala na dogajanje ob mizi, da bo prekmalu konec te noro lepe atmosfere, ki jo je s svojim vljudnim vprašanjem ustvarila Andreja. »Seveda, Andreja, kar povej, kar se ti zdi, da je potrebno, da boš lahko dopolnila svojega Millana.« – sem ji poslala poljubček po zraku.
»Aaaaaaaaaaa, meni pa nikoli ne pošlješ poljubčka po zrakuuuuu!« – je zahlipala Milly in je bilo konec rajskega občutka, da se bo naše druženje vsaj enkrat razvilo v kulturen, inteligenten in ustvarjalen pogovor.
»Evo, tudi tebi, tudi tebi! Mwa, mwa mwa!« – sem jo hitro potolažila. »Vsem pošiljam poljubčke, mwa, mwa, mwa, mwa, mwa, mwa! Za božjo voljo, poskusite se držati tega, kar ste prej izjavili v duhu malega, ubranega šolskega partizanskega zborčka, ki na državni praznik strumno, a hkrati blaženo poje »Sveetaa noooč, blaažena noooč, niič več ne booo, tako kot je bilooo!« sem iz panike, da se ne bi spet začeli vsi dreti eden čez drugega spravila skupaj levo in desno možgansko hemisfero in hitro ustvarila nekakšen približek harmonične atmosfere od prej. Hju, uspelo mi je. Pomirili so se.
»Fora je v tem, da sem jaz Gajo res porinila dol s postelje, ampak sem ji pri tem rekla, naj se kar sama pobere do urgence, potem pa pridemo vsi skupaj tja do nje, ker smo humanistično-humanitarno-humusno naravnana druščina, ki rada pomaga ljudem v stiski. Saj veste, koliko humusa, namazanega na polnozrnato-pirino-kvinojino-konopljine toaste smo pripravili in razdelili med brezdomce, ker nam ni vseeno za njihovo zdravje. Saj veste, kolikokrat smo pred urgenco čakali, da koga pripeljejo in smo potem šli noter, da smo ubogim ljudem krajšali večurno čakanje na pregled tako, da smo jim odigrali Irenino predstavo: »Humus naš vsakdanji«, s katero smo jim na zabaven način pokazali razliko med prstjo in čičeriko. Res ne želim, da izpade, da nisem pomislila na Gajino težavo in da sva se z Millanom potem dol dala kar pred njo. Naj bo takoj jasno, da se je Gaja po vseh štirih nekako izmuznila iz sobe in se je najina ljubezenska zgodba začela v čisti intimi. Sicer je res, da sem jaz najin spoznavni seks posnela na telefon in ga potem zarolala vsem na urgenci ter na ta način prisotnim približala star ljudski pregovor »Kakorkoli se obrneš, ljubezen se začne s seksom«, ampak res želim, da si vsi zapomnite: tisti dan se mi je prvič v življenju zgodilo, da si nisem želela, da bi v sobi z moškim, s katerim si izmenjujem življenjske sokove bile tudi kamere, luči in vsaj en tonski tehnik. Res mi je bilo pomembno, da sva bila sama in res sem ti hvaležna, Gaja, da si to upoštevala in si šla ven. Do konca lajfa sem ti hvaležna, da si s tem, ko si ležala tam na postelji s to zgodbo o konju in kobili sprožila v meni impulz, s katerim sem sebe lahko namontirala na njega, njega pa za večno v moje srce!« – je artikulirano in transparentno povedal Andrejin zobotrebec in ob besedi »srce« poslal poljubček po zraku najprej Millanu, potem pa še Gaji.
»Aaaaaaaaaaa, meni pa nikoli ne pošlješ poljubčka po zrakuuuuu!« – je zahlipala Milly in rajski občutek, da se bo naše druženje vsaj enkrat razvilo v smeri kulturnega, inteligentnega in ustvarjalnega pogovora se je skoraj razblinil.
»Evo, tudi tebi, tudi tebi! Mwa, mwa mwa!« – jo je hitro potolažila Andreja.
»Mwa, mwa, mwa, mwa, tisoooočkrat mwaaa tudi tebi, draga moja Andrejčica! Mwa, mwa, mwa tudi tebi, Gajičica moja! Veste kaj? Dajmo si vsi pošiljati mwajčke po zdraku in ko se jih bo nabralo miljavžnt, častim rundo! A je prav? Mwa, mwa, mwa Irenčica! Mwa, mwa, mwa, Olgicaaa! Mwa, mwa, mwa Markič! Mwa, mwa mwa, bratec! Mwa, mwa, mwa, Štefanjelkooo! Še tebi in tvojemu možu, Misha, evoooo: mwa, mwa, mwa, mwa…pa še tebi, došel je došel zeleni Jurij. Hahahahhahaha, mwa, mwa, mwa! Joj, kako so mwajčki zabavna stvar! Mwa, mwa, mwa! Zdaj pa vi vsi najprej meni nazaj, potem pa še med sabo en drugemu, potem bomo pa še Vesotu, Mikiju in Simonu pošiljali, mogoče nam dajo popust! Mwa, mwa, mwa …. Hahahhahaha!« – Milly je ustala in tako cmokala, da so vsi gostje v pubu hkrati dvignili roke in zavpili: »Račun, prosim!«
»Nehaj, Milly! A si ti normalna?! V sekundi si zbila inteligenčni kvocient našega omizja na nivo inteligence čistilne ribice v akvariju. Pokvarila si fenomenalno pripovedovanje! Od zdaj naprej ti za kazen ne bom poslala niti en bitmoji za dobro jutro in lahko noč. Nehala bom uporabljati vse smejkote in stickerje v messengerju in ti bom pisala v knjižni slovenščini, tako, da veš! Sploh pa, kako si drzneš reči, da je Tugomir moj mož! Jaz nisem ti, Milly. Jaz se ne poročim z vsakim moškim, ki ga prvič v lajfu vidim! Zapomni si to!« Resno in odločno sem pogledala stran od Milly in od razburjenja ruknila svoj martini, pogoltnila olivo in z enim oblizom polizala ves sladkor z roba kozarca.
»Nehaj, no, Misha!« – so me začeli miriti vsi po vrsti. »Saj veš, da je to naša Milly. Res se ne more pohvaliti z visokim inteligenčnim kvocientom ali s čustveno inteligenco, je pa zato zelo barvno inteligentna. Priznaj, da je genij. Nihče na tem svetu ne more ločiti toliko barvnih odtenkov kot ona.«
»Jaa, Misha! Nihče na svetu! Tudi ti ne!« – je takoj pristavila svoj lonček Milly. »No, povej, kakšne barve je moj modrc? A, a, a?« Dvignila je svojo kratko obleko do vratu in čez, pri tem odkrila svojo lepo postavo in še naprej vpila: »A, a, a?« Prisotni v pubu so zaploskali in skoraj v en glas rekli: »Nočemo še računa! Hočemo še eno rundo!«, jaz sem pa začutila, kako se mi je v grlu ustavila oliva. »Reci ji, da je modrc modrikasto pastelno zelen s koralno roza pikami.« – Tugomirjev šepet je zažgečkal moje desno uho. Samodejno sem zelo glasno ponovila njegove besede, da sem še samo sebe presenetila, v glavi pa mi je odmevalo: »WTF! Tale človek je ali genij, ali Millyjina kopija! WTF!«
Milly je od šoka spustila obleko in me debelo pogledala. »Kkkako pa veš? Kdo ti je pommmagal? Nisi mogla tako hitro poguglati ttttega! Ooooleg, prasica, a si ji ti ššššepnil?« – je zajecljala.
»Ne, Milly, ni bil Oleg. Jaz sem bil.« – je mirno rekel Tugomir. »Oooooo!« je komaj izustila Milly, kolapsnila v Štefanovo naročje in izgubila še tisto malo zavesti, ki jo ima.
»Rundo za vse!« – je zavpil Jurij (Hajro) in nato začel pošiljati poljubčke po zraku kot bi se mu utrgalo. »Mwa, mwa, mwa. Res vas imam rad! Koliko odtenkov norosti je za to mizo! A gremo na urgenco, čeprav se mi res ne da spet tja, kjer sem preživel ves dan!« – je nadaljeval in nam tako nakazal, o čem bo tekla beseda v našem naslednjem druženju: o tem, kako sta se spoznala on in Gaja Do takrat pa bodite radovedni in odkrivajte vse odtenke lepote življenja! Mwa, mwa, mwa. P.S. Ne skrbite, Milly je kmalu prišla k sebi. Tako kmalu, da je ujela Jurijeve zadnje mwajčke, ki so leteli po zraku in evforično nadaljevala s svojim mwajčkastim plesom kot bi se prej nič ne zgodilo. Je že tako, da ima naša Milly spomin zlate ribice. O tem sem pisala v enem od prejšnjih nadaljevanj. Če mi ne verjamete ga poiščite sami in se sami prepričajte (mežik).
Misha la Fontaine → Skoraj prepovedano