PRIZADETOST – KLJUČ DO SVOBODE

Ko se v odnosu iskreno posvetiš drugemu in mu zares prisluhneš ne moreš (skoraj) nikoli več biti prizadet.

Da se lahko neovirano in učinkovito posvetiš drugemu se moraš znati posvetiti sebi, si prisluhniti in se spoznati. Da se lahko spoznavaš moraš sebe opazovati kot živo, vseskozi se spreminjajočo stvaritev in ne kot nekakšno dokončno, »zamrznjeno« skulpturo. Odločiti se moraš, da Sebe-Sebi osvetljuješ iz vseh zornih kotov (čustveno, miselno, telesno in duhovno), kar ti v razumevanje prinese jasnost. Jasnost, kaj si tvoja duša in duh izvirno želita iz tvoje esence ter tvoje enkratnosti bivanja IN kateri  »tvoji« ponotranjeni programi od tebe zahtevajo: 

    • da se primerjaš z drugimi in posledično tekmuješ z njimi; 

    • da se obsojaš in si očitaš, ker nisi popoln; 

    • da predvidevaš, kaj ti bodo rekli in česa ne ter se zato posledično jeziš in/ali žalostiš (kar je največkrat le produkt tvojega uma, torej iluzija in ne resničnost); 

    • da pričakuješ, kaj bi ti morali dati in česa ti ne bi smeli (ne)narediti ter se posledično jeziš in/ali žalostiš (kar je največkrat le produkt tvojega uma, torej iluzija in ne resničnost); 

Ko si si jasen ni več »napačnih prevodov«, ki te zapeljejo v prizadetost. Ne potrebuješ več potrditev, odobritev, občudovanj, razumevanja, sprejemanja ali neskončne pozornosti iz zunanjega sveta, temveč si na nekakšen čaroben način samozadosten, v tebi pa konstantno živi občutek, da se rad deliš z drugimi. Odpreš se dajanju. Zares se daješ. Izmenjuješ svoje izkušnje z drugimi, skupaj z njimi doživljaš nove izkušnje, živiš polno, barvito življenje in zvečer, preden zaspiš (pa tudi zjutraj, ko se zbudiš), začutiš, kako si srečen, saj se samouresničuješ kot človeško bitje, ki »leti« v neskončnost na krilih osebne svobode in brezpogojne ljubezni. Ljubezni do sebe, ljubezni do drugih. 

Zato se splača in obrestuje delati na sebi, beri: se posvečati sebi, se spoznavati in razumeti. Kajti, ko se v odnosu iskreno posvetiš drugemu in mu zares prisluhneš, ne moreš biti nikoli prizadet. In čez čas začneš opažati in zaznavati, kako se tudi drugi tebi iskreno posvečajo in ti zares prisluhnejo. Takrat spoznaš občutek, kako je, ko se ne bojiš, da boš drugega prizadel. Takrat lahko spoznaš in doživiš, kaj je res pravo, iskreno, od vsega nepotrebnega balasta očiščeno sprejemanje. Takrat svobodno sprejemanje – kot dejanje in hkrati doživetje – postane enakovredno svobodnemu dajanju. Besede mir, balans, harmonija in visoka stopnja ustvarjalnosti ter uživanja zemeljskega življenja postanejo meso (ali zelenjava), s katerimi se hrani tvoje osebno počutje.  

Prizadeti smo, torej, ko pričakujemo, (na glas, ali po tihem, v glavi) kako bi se stvari morale odvijati. Pa se ne. Takoj, ko ugotovimo, da se zadeve ne odvijajo natank tako kot si mi predstavljamo, potrebujemo ali želimo se pojavi ta zelo destruktiven občutek, ki je lahko v svoji skrajni obliki tudi nevaren. Zakaj destruktiven? Ker občutku prizadetosti samodejno sledijo čustva, ki so že po svoji naravi destruktivna: neobvladljiva jeza, užaljena žalost, boleča nemoč, globoka zamera, visok prezir, primitivno sovraštvo…

Preberimo si nekaj najbolj pogostih razmišljanj, ki v nas sprožajo občutek prizadetosti:  

    • Želim si, da bi me starši sprejeli takšno kot sem in me razumeli, a z mano še vedno komunicirajo kot z otrokom, skozi očala svojih programov.

    • Pričakujem, da bi me bližnji večkrat pohvalili, pa me ne, ker so nagnjeni h kriticizmu in ne znajo (ali ne zmorejo) biti privoščljivi.

    • Potrebujem, da mi partner večkrat pove, kako me ima rad, a mi ne, ker ni navajen ljubezni izražati z besedami. 

    • Potrebujem, da mi partnerka bolj prisluhne in me razume, a mi ne, ker preveč govori in me premalo objema.

    • Rada bi izgledala tako kot aktualna femme fatalle in zato ne vidim, kako sem izvirna v svoji lepoti, torej sem posledično premalo lepa.

    • Rad bi bil uspešen kot moj sošolec, ki je od staršev podedoval podjetje, a nisem, saj se – namesto, da bi razvijal svoje lastne talente in sposobnosti – primerjam z njim in posledično ne morem uzreti svojega uspeha. 

    • Pričakujem, da me bodo otroci »slepo« ubogali, a pozabljam, da sem tudi sam kot otrok želel razmišljati s svojo glavo in biti upoštevan v svoji enkratnosti, torej se posledično počutim nemočno (jezno, žalostno, starš-luzer…)

    • Želim si dobro plačano službo, z zanimivim delom, možnostjo napredovanja in perfektnimi odnosi s sodelavci, a še vedno nihče ni potrkal na moja vrata in mi takšno službo ponudil.

    • Neskončno si želim, pričakujem in potrebujem, da bi se spočila, se posvetila svojemu hobiju in delu na sebi, a mi kronično zmanjkuje časa, ker mi partner ne pomaga pri vsakdanjih opravilih. Tudi postreže mi ne s kakšnim presenečenjem ali darilom, da o skupnih podvigih niti ne govorim! Vse kaže, da mu je vseeno zame. Dol mu visim, saj se sam od sebe nikoli ne spomni, da bi se ponudil v pomoč. Jaz mu pa tudi ne bom rekla, kajti, če bi me res imel rad bi me lahko že poznal in vedel, kaj jaz potrebujem. Lahko bi mi bral misli. 

    • Neskončno si želim, da bi začutil, kako sem svoji družini v oporo, da so ponosni name, da me spoštujejo in razumejo, a v meni pretežno divja tisti neprijeten občutek, da vsi vedno od mene samo nekaj hočejo. Zaprl se bom vase in počakal, da nekega dne dojamejo, kako jih imam rad in kako se trudim za njih.   

    • Hrepenim po sreči, ki jo lahko doživiš samo v dvoje, a še vedno samska/samski vandram po svetu, ker se je življenje očitno odločilo, da mi ne pošlje pravega/prave zame.  

    • Pričakujem, da mi bo Bog uresničil vse želje, a ta brezsrčnež ima očitno rad samo druge, name je pa pozabil.

Visoka doza prizadetosti v osebi pomeni, da mu še vedno vladajo otročje-otroški vzorci, ki so svoje korenine pognali že v zgodnji dobi odraščanja in razvijanja, zato biti osvobojen prizadetosti pomeni, da si se naučil svoj Jaz očistiti nepotrebne navlake in si odgovornost za svoje počutje prevzel v svoje roke. Spoznavaš se, razumeš se in posledično postajaš odprt ter usposobljen tudi za razumevanje drugih. Mogoče si ta hip ne moreš niti predstavljati, kako ti odsotnost občutka prizadetosti lahko dvigne nivo srečnosti in zadovoljstva. Pa ti. Zelo. Če ne verjameš, poskusi  

In za konec: se spomniš pravljice Grdi raček? Zelo rada sem jo imela in še zdaj si jo kdaj preberem. Rada verjamem, da nam s svojo simboliko sporoča sledeče: 

Dokler je Grdi raček mislil, da je grdi raček, ni mogel biti srečen. Bil je prestrašen, prizadet in je životaril. Ko pa je spoznal svoje pravo bistvo in dojel, da je v resnici labod pa je lahko Sebe zaživel srečno in zadovoljno. 

Preberi nocoj za lahko noč to pravljico svojemu notranjemu otroku in spremeninjaj svoje prizadetosti v svoje svobode. To ti želim iz srca.  

V kolikor so ti naši navdihi na portalu premalo in potrebuješ iskreno, toplo podporo ter pomoč pri spreminjanju svojih slabih navad v nove navade, s katerimi boš življenje uživala bolj na polno, srečno in zadovoljno, se lahko kadarkoli obrneš na Silvijo. Kontaktiraj jo, zaupaj svojo težavo in zagotovo ti bo pomagala do primernih rešitev.