Pristnost in intimnost je tisto lepilo, ki veže družinske člane skupaj. Tudi, ko otrok odraste, nosi s seboj občutek, da je ljubljen in sprejet, kar mu pomaga tudi skozi težka življenjska obdobja. Pristnost občutimo, četudi je mogoče kdaj ne znamo definirati ali se je takoj zavedati. Je skratka tisti notranji občutek, da se počutimo povezani z drugo, nam drago osebo.
Tole je nekaj namigov, kako oblikovati še bolj pristne in tople družinske vezi, zlasti v odnosu do otroka.
Odgovarjajte s sočutjem, ne glede na to, kaj boste komentirali. Otroci so včasih slabe volje in nergavi, pa še sami ne vedo zakaj. Včasih nehote s svojimi opombami ali vedenjem izzivajo našo reakcijo ter opazujejo, kako bomo kot starš reagirali. Bodite pozorni na svoje besede in energijo, ki jo vložite v trenutni odnos oziroma situacijo.
Bodite pozorni na intonacijo in način, s katerim se pogovarjate v družini. Malce pomislite, ali uporabljate večinoma umirjeno in toplo, naklonjeno komunikacijo. Ali pač napadalno? Morebiti ignorirate otroka in mu obrnete hrbet, ko vam nekaj razlaga in istočasno likate? Kako poslušate partnerja? Ga tudi ignorirate, ko vam nekaj želi sporočiti ali se pač zainteresirano pogovarjate?
Spustite vse, kar trenutno delate in se osredotočite na otroka in to kar vam želi povedati. Zelo pomembno za otrokovo kasnejšo samopodobo je njegov občutek, da je slišan in da se mu starš stoodstotno posveti, zlasti ko otroka nekaj muči ali bi pač rad izlil svoje skrbi ali ne ve kako razrešiti nesporazum v vrtcu ali šoli. Nikakor otroka v teh redkih in zelo dragocenih trenutkih ne odpravite z besedami: »dej, se bomo kasneje pogovorili, sedaj vidiš da nimam časa, ker moramo pobrati še sestrico« ali kaj podobnega. Otrok se počuti ogoljufanega in seveda tega kasnejšega pogovora ni nikoli. Priložnost izgubljena ne vrne se nobena.
Ko vas otrokovo vedenje ali besede prizadenejo, se skušajte odzvati ne z jezo temveč pokažite , da ste prizadeti. Jeza je seveda naša prva impulzivna reakcija, vseeno poskusite sebe umiriti, ne eksplodirati ali celo fizično obračunati z otrokom. Ko se umirite, morebiti preštejete do deset v angleščini in to seveda nazaj, ob tem globoko vdihujte in si s tem pridobite čas, da se ustrezno odzovete na izziv, ki ga je pred vas treščil otrok s svojim vedenjem ali reakcijo. Ker nas otrok opazuje, predvsem kako bomo reagirali, je zelo pomembno, da odločno in asertivno spregovorimo in obrazložimo kaj nas je prizadelo in zakaj. Tako, kakršno bo naše vedenje v opisani situaciji, je odvisno tudi otrokovo kasnejše vedenje, saj otrok reagira tako, kot vidi pri nas, starših.
Otroka objemajte, lupčkajte, negujte pristni intimni stik, ko ste v tesnem objemu z njim, šepetajte mu nežne in ljubeče besede. Umirjen zvok našega glasu, srčna ljubezen, ki veje iz nas je tisto, kar otrok potrebuje. S tem mu potrjujemo, da je vreden, za nas poseben in ljubljen takšen kot je. To je osnovno ogrodje oblikovanja lastne vrednosti, ki bo še kako pomembna, ko otrok odraste.
Ko nas izziva s svojim neprimernim vedenjem, mu na starosti primeren način odločno in razločno povejte, zakaj nekega vedenja ne dovolite. Postavite mu ogrodje, kaj je dovoljeno in kaj ni. S tem oblikujete varen prostor raziskovanja okolice in odnosov.
Tehle nekaj napotkov je le del nabora, ki ga lahko uporabljamo pri oblikovanju pristnega in iskrenega odnosa. Ker kar kot vzgled mi sami odrasli ponudimo otroku, takšen bo tudi sam, ko bo odrastel. V veliki meri. Zato, če želimo imeti kvalitetno razvito osebnost, smo mi starši tisti, ki prvi sodelujemo pri tej trdni in zdravi postavitvi bodočega odraslega človeka. Zato nam mora biti mar.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica