Ko izgubimo drago nam osebo, začnemo žalovati. Vsakdo ima svoj način žalovanja, tako da ne moremo reči, da je nek način pravi, drugi pa ne. Nekateri žalujejo tako, da svojo bolečino in žalost izjokajo, drugi potisnejo svoja čustva globoko v sebe in so šele čez nekaj časa zmožni dopustiti žalosti, da jih preplavi in nato takrat, po odlogu žalostnega dogodka odžalujejo, zopet na nek svoj način. Torej ni predpisanega načina.
Že pred več kot štiridesetimi leti je švicarska zdravnica Elizabeth Kubler-Ross definirala pet faz žalovanja, kjer se osredotočenost vrti okoli komunikacije med žalovanjem. Njena teorija pravi, da gremo skozi nekaj faz, preden se sprijaznimo z izgubo.
Poglejmo:
1. Prva faza: začetno kratko obdobje zanikanja, da se smrt in izguba pravzaprav nista zgodila.
2. Druga faza: jeza, ko izgubo vzamemo osebno, jeza in bes nas lahko povsem preplavita, prelitje v:
3. Tretjo fazo pogajalskih strategij, ko razmišljamo, če bi kako lahko spremenili izid ali kaj bi se lahko še naredilo, da ne bi prišlo do izgube.
4. Četrta faza: depresija, brezup, globoka žalost, ko se res zavemo, da ne moremo ničesar spremeniti in da je izguba ljubljene osebe dokončna.
5. Zadnja faza žalovanja je to, da se sprijaznimo in sprejmemo dejstvo, da se ničesar ni dalo spremeniti, saj je oseba odšla od nas za vedno.
Seveda faze žalovanja potekajo pri različnih posameznikih različno. Nekateri tudi še po nekaj mesecih zelo realno sprejemajo izgubo in se zavedajo, da ljubljene osebe ni ter ne kažejo nobenih znakov šoka, brezupa ali tesnobe. Posamezne faze se lahko tudi zelo prepletajo ali imajo različno dolga trajanja. Nekateri pa si celo življenje ne opomorejo od izgube in žalujejo brez premora.
Žalovanje je dobilo svoje mesto v sprejemanju boleče realnosti, saj je dovoljeno žalovati. Ker se predvideva, da gre žalujoči skozi posamezne faze žalovanja, mu je dovoljeno tudi vedenje, ki sicer ni v skladu s socialnimi normami v neki družbi in se ve, da se bo slej kot prej umirilo. Pomembno je, da se o žalosti in svojih čustvih žalovanja lahko pogovarjamo in jih izražamo. V tem ni nič napačnega.
Zelo podobne faze si sledijo, ko gre za izgubo partnerstva, ob ločitvi, ob odhodu odraslih otrok iz domačega gnezda, ob izgubi službe in podobnih težkih življenjskih preizkušnjah. Vsem je skupno to, da so veliki stresorji, torej je količina stresa, ki je povezana z izgubami ogromna. Organizem si pri predelavi izgub pomaga s tem, da »razkosa« soočanje z izgubo na posamezna obdobja, ki vsa tvorijo tako imenovani proces žalovanja. Potrebno si je res dovoliti, da gremo skozi posamezne faze, se jih zavedamo in vemo, da se bodo slej kot prej zaključile. Pri tem je tudi pomembno, da se preko bolečine in žalosti naučimo kaj o sebi, o naših reakcijah in izkušnji, ki smo jo dobili skozi proces. To nas opremi in opolnomoči, da smo kasneje ob podobnih preizkušnjah že bolj modri in izkušeni ter že zmoremo morebiti drugače odreagirati ter spremeniti tok življenja. Vedno pravim, da imamo mi sami nitke svojih odločitev, kako jih bomo pa vlekli, je pa druga stvar.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica