V coachingu in na splošno v upravljanju s človeškimi viri boste mnogo krat zasledili termin »soft skills« ali poslovenjeno »mehke veščine«. Nanaša se na posameznikovo čustveno inteligenco in kako je opremljen za interakcije v družbi, medosebnih odnosih ter kako funkcionira na delovnem mestu.
Mehka znanja postajajo vse bolj pomembna. Včasih je veljalo, da si moraš pridobiti izobrazbo ter delati, pri tem pa ni toliko pomembno, kako se vedeš do sodelavcev, kakšen si do podrejenih in čustvena komponenta poslovnih odnosov je bila porinjena v ozadje. Danes pa delodajalci iščejo ljudi, ki imajo dobro izražene mehke veščine in ki so dobri na področju socialnih veščin, komunikacije, jezika, prijateljstva, osebnega dostojanstva in optimizma, ne le da obvladajo svoj poklic.
Seveda so mehke veščine tudi sociološki izraz, ki je tesno povezan s količnikom čustvene inteligence, torej z vsem tistim, kar dela posameznika plemenitega, zaupnega in nekoga, ki mu lahko zaupamo in mu verjamemo, ko nekaj pove.
Kvalitetni delodajalci so že pred časom ugotovili, da je nujno investirati znatna sredstva v izobraževanje in trening mehkih veščin, saj se delavci, ki so tako učeni tudi mnogo boljši na tistih delovnih mestih, kjer je potrebno vsakodnevno delo s strankami, bi lahko rekli »iz oči v oči«. Na takšnih delovnih mestih, kot vemo, ni prostora za osebne zamere, nerganje, kritiko ali druge neprimerne oblike profesionalnega odnosa, temveč so zaposleni na takšnih delovnih mesti naučeni, kako naj sugerirajo stranki, kako ji prisluhnejo, kako jo pomirijo ali ustrežejo, da s tem ohranijo strokovno kompetenco in dajo stranki vedeti, da bodo za njo poskrbeli. No, seveda s tem pridobi tudi podjetje.
Nekako ugotavljam, da v našem izobraževalnem sistemu ni prostora za učenje mehkih veščin, saj je poudarek na pridobivanju faktografskega znanja, učitelji nimajo zapisano nikjer v učnih načrtih, da bi bilo odlično nekaj časa posvetiti tudi temu, da se učencem preda nekaj osnov mehkih veščin, ki bi jih nato tudi sami lahko naprej razvijali. Vsekakor pa smo mi starši tisti, ki v prvi vrsti lahko otroku pokažemo tudi preko lastnega vzgleda kako pomembno je v interakciji s soljudmi izkazovati vedenjske kompetence kot so način, kako komuniciramo z otrokom in okoljem, kako rešujemo konflikte in na kakšen način se znamo pogajati, kakšno strategijo uberemo, da rešimo nek problem in s tem otroku na primeren način pokažemo, da se lahko reši še tako zapletena težava in mu s tem krepimo lastno samozavest in konstruktivno obvladovanje okolja. Pomembno je tudi, kako razmišljamo o strateških, socialnih strategijah in dolgoročnih vizijah ali rešitvah, ki se tičejo družinskega življenja in posamezne socialne vloge, ki jo igramo znotraj naše družine.
Sedaj verjetno bolje razumete, zakaj so mehka znanja tako pomembna in da jih je primerno uporabljati v vseh sferah našega bivanja. Tudi pravo prijateljstvo leži v obojestranski uporabi mehkih veščin, saj z njimi znamo pokazati empatijo, privrženost, skrb pa tudi ljubeče kritično razmišljanje, saj pravi prijatelji so tisti, ki nam znajo povedati tudi kakšno za nas ne najbolj prijetno kritiko, ki pa je namenjena temu, da sami osebnostno rastemo in se razvijamo. Imate takšne prave prijatelje?
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica