Poznate občutek nemoči, ko otrok doživlja histerični izpad, brca in kriči ter ne sliši popolnoma ničesar? Ali ko je bila včeraj juhica njami, čez nekaj dni pa ni pogoja, da jo spet poje. Vsi, ki smo starši, smo bili kdaj na koncu naših odraslih in starševskih moči.
Priznajmo si, da obstaja tudi starševska izgorelost.
Sprenevedanje ni na mestu, ker starševstvo je res naporno delo, ki traja in traja in če smo iskreni do sebe, se počutimo pogosto popolnoma izčrpani, brez glasu ali hripavi od kričanja in dopovedovanja že šestinšestdesetič eno in isto, na primer, da naj že enkrat izgine v kopalnico in si umije zobke.
Zakaj pišem v množini? Ker sem bila tudi sama pred recimo dekado in pol, ko je bila hči še malčica, v situaciji, ko sem imela močno željo, da bi jo ob njenem neprestanem sitnarjenju zabrisala ‘čez’ zaprto okno.
Ko ji sedaj pravim, odrasli ženski, te najine anekdote iz njenega napornega in zahtevnega otroštva, se reži, se opraviči, da je bila tako naporen otrok in reče: »Mami, reče se skozi okno in ne čez okno«.
No, seveda je ne bi vrgla nikamor, ker jo neskončno ljubim, a izčrpanost in izgorelost sta bili na trenutke popolni in sta me občasno preželi tako močno, da sem obstala in se spraševala, če sem še normalna.
Zakaj (še) pride do izgorelosti?
Poleg premnogih starševskih izzivov so tukaj še zahtevne službe, ki tudi posrkajo človeka v neprestano dokazovanje in opravljanje dela, pogosto tudi čez meje zmogljivosti, kar spet vodi v izgorelost, tokrat na delovnem mestu.
Pravzaprav se izgorelost pojavi, ko oseba ne zmore reči ‘ne’ in tišči čez meje lastnih zmogljivosti.
Pri vzgoji to pomeni, da ne zmoremo, ne znamo ali si ne upamo postaviti jasnih pravil in mej otroku. V službi samo kimamo in ne povemo, da dodatnega projekta ne bomo naredili, ker moramo dokončati še prejšnjega in še tekoče naloge čakajo.
Ali zmorete reči ne in ostati živi?
Ali občutite grozen in vse prežemajoč občutek krivde, ko se postavite zase?
Zmorete gledati sogovornika v oči in mu mirno povedati, da ne dovolite, da manipulira ali kako drugače neprimerno ravna z vami?
Gledate svojega otroka v oči, ko se umiri od napada trme in mu odločno razložite, da nečesa ne dovolite pa pika?
Nemoč, pomanjkanje poguma upreti se avtoriteti, občutek krivde vsakokrat, ko izražate lastne potrebe, strah pred negativnim mnenjem drugih pa tudi prepričanje, da niste dovolj dobri, vas pripravijo do tega, da rajši vase tlačite vse tisto, kar bi bilo zdravo dati ven iz sebe, kar seveda sčasoma vodi v psihosomatska obolenja in v izgorelost na več nivojih.
Začnite skrbeti za lastno doseganje ravnovesja.
Poiščite si sogovornika, debatirajte s prijateljicami, meditirajte ali vsak dan prehodite vsaj 10.000 korakov, po možnosti v naravi, pa se boste sčasoma začeli počutiti bolj v stiku sami s seboj.
Vzemite si čas, spoznajte se, obiščite strokovnjaka in se lotite osebne rasti.
Naučite se umiriti, ko vas otrok vrže iz tira. Vi razburjeni in na koncu z živci ne boste ničesar rešili z otrokom, ki se histerično dere in zahteva svoje.
Ko vzgajamo otroke, moramo pravzaprav prevzgojiti sebe v smislu, da osvetlimo lastne vzorce in programe, ki smo jih prejeli s strani naših staršev.
Verjemite, da sem tudi sama morala pogledati globoko vase in predrugačiti marsikatero prepričanje, ki je bilo v meni, a ni bilo moje, saj so mi ga vtisnili starši, če sem hotela spoznati, kakšna osebnost je pravzaprav moj otrok.
Ki ni klon nobenega od staršev, temveč je popolnoma unikatna majhna osebnost, ki terja, da jo starši naštudiramo in v skladu z njenim temperamentom in značajem tudi primerno vzgajamo.
Ni enostavno, a se da, ko smo umirjeni in v stiku sami s seboj.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica