V vlogi staršev se znajdeta partnerja, ki dobita otroka. Pred tem sta bila dva posameznika iz različnih primarnih družin, ki ju je združila v zvezo in partnerstvo ljubezen, strast, želja po družini in tako s rojstvom otroka postanejo družina, v kateri starša izvajata vzgojne ukrepe kot najbolje vesta in znata.
Večina novodobnih staršev je zbeganih in ne vedo točno, kako vzgajati, na katerem vzgojnem principu naj bi temeljila vzgoja in med njima prihaja do trenj in nesporazumov. Seveda prebirata vso mogočo literaturo, se pogovarjata s prijatelji, ki že imajo otroka, informacije iščeta na internetu, vendar je dejstvo, da ko obstaneš v neki situaciji kot starš pred neko dilemo, v tistem hipu ne veš kako bi reagiral. Takrat se starši običajno odzovemo na primarni ravni, torej tako, kot imamo v sebi vgrajene vzgojne principe iz naših družin, se pravi, da nekje v sebi še vedno nosimo odtise vzgoje naših staršev.
Ali želimo tako vzgajati svoje otroke? Ali so nam vzgojni vzorci iz našega otroštva všeč, jih želimo deliti naprej z našimi otroki? Veliko staršev bo takoj priznalo, da so kot otroci bili vzgojno in čustveno zanemarjeni in da takšne vzgoje ne želijo prenašati na svoje otroke. Kako to preprečiti in kaj narediti, da se presežejo vcepljene ideje in tehnike?
Predvsem je nujno, da starši svojega otroka vidijo kot ločeno osebnost, ki ni del njih, ki ima svoje lastne značilnosti, lastnosti, ki ima svojo osebnost, domišljijo, sposobnosti in potrebe. Otroka si ne morejo lastiti, pri vzgojnim ukrepih pa naj upoštevajo tudi ustreznost le-teh. Različni otroci reagirajo različno na enak vzgojni ukrep. Predvsem pa je pri vzgoji otroka pomembno zavezništvo med staršema.
O tem vedno znova govorim staršem, ki pridejo v Svetovalnico, saj je to star koncept, ki pa ga mladi starši ne obvladajo. Enostavno gre za to, da se starša pred otrokom strinjata o neki prepovedi ali dovoljenju, ki ga otrok želi izvesti. Tako otroku ni dana možnost manipulacije. Ker oba odgovorita bodisi pritrdilno ali nikalno, otrok ve, da je to zadnja beseda, torej je s tem postavljena meja, znotraj katere se lahko giba. Ko ima postavljene meje, se otrok počuti varnega.
Primer odsotnosti zavezništva med staršema: otrok vpraša mami za neko dovoljenje, mami reče da seveda, ampak pojdi vprašat še očeta, ta pa odgovori, da absolutno ne dovoli. Predstavljajte si prosim, kako je otrok zmeden – eden starš dovoli, drugi nikakor ne. Kaj naj otrok naredi? Ker ni dobil enoznačnega in jasnega odgovora, bo otrok po navadi naredil po svoje, a tukaj nikakor ne moremo trditi, da se otrok počuti varnega, kvečjemu je neodločen in frustriran.
Sploh je zelo boleče gledati starša, kako zaradi svojih lastnih interesov ali napihnjenega dokazovanja kdo ima bolj prav namenoma pred otrokom izpodbijata besede eden drugega. Seveda je otrok pri tem največja žrtev in sčasoma to lahko preraste v odtujenost otroka od staršev, saj mu ne nudita opore pri odraščanju, temveč mu posredujeta nasprotujoča sporočila, ki so zelo ogrožujoča za zdrav razvoj.
Svetujem, da se o poglavitnih ukrepih starša predhodno dogovorita ter v dani situaciji usklajeno delujeta. Če pride do neke nove situacije, v kateri starša še nimata dogovora, naj eden odloči, njegovo odločitev pa drugi starš pred otrokom sprejme, četudi se mogoče z njo ne strinja. Svoje pomisleke naj sporoči partnerju na samem, ko otrok ne sliši ter se dogovorita zakaj se ne strinjata in kako v bodoče reagirati. Tako ostane zavezništvo, ki je nujno za otrokov zdrav razvoj, obenem pa se starša pogovarjata in iščeta skupne rešitve. In tako posledično res postaneta zaveznika.
Melita Kuhar univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja → Svetovalnica