mag.Hana Gorše: Center za psihosocialno pomoč in psihoterapijo Nam Kirin

Sem Hana Gorše, magistrica zakonskih in družinskih študij ter zakonska in družinska terapevtka – stažistka, www.namkirin.si.

Poleg tega sem tudi diplomirana literarna komparativistka in študentka doktorskega študija zakonska in družinska terapija. Izvajam individualne, partnerske in družinske terapije v Ljubljani, Novem mestu in on-line. Delam po modelu relacijsko družinske terapije, ki človeka razume predvsem v kontekstu odnosov. Kar nosimo v sebi, se odraža v načinu, kako se povezujemo z drugimi, kako doživljamo bližino in kako ravnamo v konfliktnih situacijah. Ko se poglobimo vase in ozavestimo, kaj nosimo iz preteklosti, dobimo možnost, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. To nam omogoča več notranjega miru, večjo svobodo izbire in bolj izpolnjujoče odnose, saj ne delujemo več zgolj iz nezavednih vzorcev, temveč zavestno oblikujemo svoje poti. 

V prostem času poskušam nameniti čas skrbi zase s športom, meditacijo, potovanji ipd. Veseli me preživljanje časa v naravi, ob dobri knjigi, v gledališču ali kinu. Umetnost mi omogoča vpogled v družbena vprašanja ter v samo psihologijo posameznika, kar mi je izredno zanimivo tako iz osebnega kot poklicnega vidika. Obožujem preživljati čas ob morju, saj ima zame zdravilno moč, me navda z optimizom in svežo energijo.

 Odločitev za poklicno pot psihoterapevtke je v meni dozorevala skozi leta, saj je bila psihoterapija prisotna v mojem življenju že od otroštva. Moja pokojna mama je bila psihoterapevtka, zato so bila razmišljanja o človeški psihi, medosebnih odnosih in osebnostni rasti stalnica v našem domu. Prav tako je ideja o poklicni poti rasla v meni skozi lastno psihoterapevtsko izkušnjo.

Vedno me je zanimalo, kako se stvari povezujejo – ne le v kontekstu odnosov, temveč tudi širše, v načinu, kako ljudje doživljamo svet, kako oblikujemo svoje prepričanje in kako lahko skozi razumevanje sebe bolje razumemo druge. Posebej me je pritegnilo vprašanje, kaj omogoča pristno povezanost med ljudmi in kaj jo lahko ovira. Z leti sem ugotovila, da me ne zanimajo le odgovori, temveč predvsem proces iskanja teh odgovorov – kritično razmišljanje, sposobnost videti drugo plat zgodbe ter učenje poslušanja na način, ki presega besede in sega v globlje pomene.

Psihoterapija mi omogoča, da se vsak dan ukvarjam s tem, kar me najbolj zanima – z raziskovanjem človeških odnosov, notranjih dinamik in iskanjem ravnovesja med sprejemanjem in spremembo. Verjamem, da se lahko resnično povežemo z drugimi šele, ko znamo prisluhniti sebi in videti svet tudi skozi njihove oči. Ta poklic mi ponuja priložnost, da s svojimi znanji in izkušnjami pomagam ljudem razumeti sebe, svoje odnose in poti, po katerih stopajo, ter jih pri tem podpiram na način, ki spoštuje njihovo edinstvenost in notranjo moč.

Svoje poslanstvo vidim v psihoterapiji, kjer želim ljudem omogočiti poglobljen pogled vase in svet okoli njih, da bi se lahko osvobodili ter, da bi se spremembe znotraj njih lahko odražale tudi v njihovi okolici.

Moj moto je: Life is all about balance. Citat “Life is all about balance.” mi je všeč, ker odraža moje prepričanje, da v življenju nič ni samo po sebi popolnoma dobro ali slabo – vse je odvisno od ravnovesja, ki ga vzpostavimo. Preveč česarkoli, tudi nečesa na videz pozitivnega, lahko poruši harmonijo, medtem ko lahko celo težke izkušnje v pravem kontekstu prinesejo rast in spoznanja.

Iskanje ravnotežja je ena najzahtevnejših in hkrati najlepših življenjskih poti, saj ne ponuja enostavnih, dokončnih odgovorov. Ni vedno jasno začrtanih smernic, pogosto se znajdemo v nepredvidljivih situacijah, kjer moramo znova in znova ugotavljati, kje leži prava mera med sprejemanjem in spremembo, med varnostjo in tveganjem, med samostojnostjo in povezanostjo. Prav v tej nepredvidljivosti pa se skriva čar življenja – nenehna dinamika, možnost prilagajanja in osebne rasti, ki nas vodi h globljemu razumevanju sebe in sveta okoli nas.