Maša Pupaher: Psihoterapija in psihološko svetovanje

Sem mag. psih. in specializantka psihoanalitične psihoterapije pod supervizijo. Rekla pa bi tudi, da sem oseba, ki se vedno znova čudi nad živostjo življenja in vsega, kar se lahko iz njega naučim.

Zanimanje za človeka me je po zaključeni gimnaziji popeljalo na študij psihologije na FF UL. Že na začetku študija sem začela s prostovoljnim delom na enem izmed telefonov za ljudi v duševni stiski, kjer delam že deveto leto. Še vedno je to zame ena izmed boljših odločitev, ki sem jih sprejela, saj sem z delom na telefonu spoznala, kaj želim delati. V odnosu s klicalci pa sem dobila tudi dragocene izkušnje, ki me pri mojem delu še vedno podpirajo. Skozi študij psihologije in različne osebne izkušnje ter različna prostovoljna dela sem spoznala, da potrebujem nekaj več, tako da sem se vpisala na diferencialni program propedevtike in kasneje na specialistični študij psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana. Zanimanje za znanstveno raziskovanje pa me je usmerilo tudi na vpis na doktorski študij na Filozofski fakulteti UL, kjer raziskujem fenomen tišine v psihoterapevtskem procesu.

Ker primarno prihajam iz podeželskega okolja, svoj mir še vedno najdem v naravi. To je zame prostor, kjer se lahko umirim in si odpočijem. Pomembno mi je tudi, da lahko del svojega časa preživim z ljudmi, ki so mi blizu. V zadnjem obdobju pa opažam, da mi vse bolj pomenijo potovanja. Ne predstavljajo mi le oddiha, ampak priložnost, da spoznam ljudi in način življenja, ki ga ne poznam. Vsakič, ko se vrnem, imam občutek, da se sicer veliko naučim o drugih, še več pa o sebi.

Moje poslanstvo:

Nikoli nisem imela občutka, da imam kakšno poslanstvo. Delam le to, v kar trenutno verjamem, zaupam in vidim smisel. Če pa lahko s svojim delom nekoga ob tem podprem, pa se mi tudi zdi dragoceno.

Trenutno izvajam individualno psihoanalitično psihoterapijo. Poleg tega pa preko programa EAP (Employee Asistance Program) izvajam psihološka svetovanja, ki so namenjena zaposlenim in njihovim ožjim družinskim članom podjetja, ki so vključena v program.

Psihoterapija je proces, ki človeku preko pogovora in terapevtskega odnosa pomaga pri razreševanju težav in globljem spoznavanju samega sebe, kar med drugim vodi v večji občutek notranje svobode. Ko želimo pri sebi nekaj spremeniti, se je potrebno od poznanih vzorcev tudi posloviti, kar je seveda težko in zahtevno. Zdi se, da se na tej poti srečujemo z večjimi in manjšimi smrtmi. Zato je pomembno, da ima človek, ki vstopi v psihoterapevtski proces na voljo ves čas, in prostor, ki ju potrebuje, da se poslovi od tega, kar mu je poznano in stopi na drugačno pot. Za terapevta pa je pomembno, da sledi klientovemu ritmu. S tem ponudimo varen in stabilen prostor, v katerem klient lahko izrazi vse, kar mu pride na misel. S takšno držo pa prav tako ne posegamo v klientov tempo, saj v nasprotnem primeru omejimo razvoj klientovih notranjih kapacitet in potenciala, ki ga lahko doseže. Ko se srečujem s klienti, sem vedno znova vesela, da sem lahko zraven, ko nekdo pride v stik z globoko potlačenimi čustvi ali pa si dovoli ubesediti nekaj, za kar morda nikoli prej ni bilo prostora. V takih trenutkih čutim veliko hvaležnosti, da sem lahko priča temu, saj mi takšni trenutki niso samoumevni. Vse napisano je razlog, zakaj psihoterapija. Ker je zame to proces, ki ponuja priložnost, da včasih ni treba ničesar narediti, ampak da lahko samo smo – tako z drugimi kot s sabo, in da je to lahko popolnoma dovolj.

Psihoterapija ima svojo strukturo in seveda tudi omejitve, vendar jo priporočam vsem, ki bi si želeli bolj spoznati sami sebe. Psihoterapevtski proces se ne začne s prvim srečanjem s terapevtom, temveč že takrat, ko začnemo razmišljati, da bi se podali na to pot. To pa zato, ker začnemo razmišljati o sebi – o tem, kaj se nam dogaja, kaj doživljamo. Pa tudi o tem, kakšnega terapevta si želimo, kakšna so naša pričakovanja in cilji. Vse to pa je proces. Zato je pomembno, da si vzamemo čas, da odločitev dozori. Ko pa dozori, je dobro, da smo lahko dovolj drzni in poskusimo in vidimo, kaj se bo zgodilo.

Moj pristop

Posebnega pristopa nimam. Pri svojem delu pa sicer izhajam iz pridobljenega teoretičnega znanja, iz lastne večletne izkušnje individualne psihoanalitične psihoterapije in iz globoke vere v to, da ima vsak izmed nas v sebi potencial za spremembo. V terapevtskem odnosu, v katerem v klientovem tempu skupaj raziskujeva njegove spomine, izkušnje in doživljanje, pa poiščeva pot, da se ta potencial izrazi.

Teorije, ki oblikujejo psihoanalitični pristop, poudarjajo, da na naše trenutno čustvovanje, vedenje, medosebne odnose in težave vplivajo naše zgodnje izkušnje iz otroštva in odnosi z nam pomembnimi osebami. Ker vsaka globlja sprememba potrebuje svoj čas, je psihoanalitična psihoterapija poglobljen in dolgotrajen proces, ki je usmerjen v raziskovanje in ozaveščanje nezavednih vzorcev in notranjih konfliktov. Poleg ozaveščanja nezavednih vsebin, psihoanalitična psihoterapija omogoča njihovo čustveno predelavo, rezultat česar je odprava simptomov, ki so osebo pripeljali v psihoterapevtski proces. Vse to pa se dogaja znotraj varnega in zaupnega terapevtskega odnosa, ki klientu ponudi korektivno (drugačno) izkušnjo.

Moj življenjski moto

Verjamem, da ima vsak od nas v sebi potencial za spremembo. Doseganje sprememb je proces, ki od nas zahteva čas, pogum in vztrajnost. Je pa tudi proces, ki nam ponuja več notranje svobode, saj nevrotično trpljenje, ki ga v nekem trenutku lahko doživimo tudi kot nespremenljivo in neobvladljivo, postane normalen izziv, ki je neizogiben del našega življenja in ponuja trenutke, iz katerih se lahko še kaj naučimo.