Naš sogovornik je Mišo Mićić iz Teatra BobuBob. Veseli smo, da lahko uporabnicam portala predstavimo premiero predstave Radio T.R.E.Š. in sam Teater BobuBob, zato kar začnimo s slednjim. Mišo, KAJ je Teater BobuBob in KAJ prinaša v slovenski kulturno-umetniški prostor?
BobuBob Teater je pred kratkim ustanovljen zasebni zavod, katerega osnovno poslanstvo je predvsem uprizarjanje gledaliških predstav in umetniško izobraževanje. Smo in si še naprej želimo biti neodvisno, sodobno in inovativno gledališče, ki je v koraku s časom in naslavlja aktualna družbena vprašanja, torej tisto, kar je prisotno tukaj in zdaj. Verjamemo, da je to edini pravi način, da gledališče obstane in ostane relevantno v tem času hiperpotrošništva in pametne tehnologije, ki mu, resnici na ljubo, res ni preveč naklonjen. Seveda pa to ne pomeni, da bomo zanemarili tako imenovane “večne teme”, prej nasprotno. Skratka, nimamo nobenega namena odkrivati tople vode, naš cilj je konstantno izpostavljati edinstvenost, neponovljivost in čarobnost gledališke izkušnje v prepletu z nekaterimi drugimi umetnostmi.
V predstavitveni napovedi za premiero, ki se neustavljivo približuje, ste, med drugim, zapisali tudi to, da je radio Treš radio, kjer ne boste slišali tistega, kar želite, ampak tisto, kar potrebujete.” Kaj je tisto, kar potrebujemo?
Radio T.R.E.Š. je krstna uprizoritev BobuBob Teatra, ki je v celoti avtorska. To pomeni, da smo ustvarjalci sami avtorji celotnega besedila in glasbe, ves čas pa nas je pri tem vodila ironična in na momente sarkastična drža. V tem duhu je bil spisan tudi napovednik za predstavo, oziroma “teaser”. Dejstvo je, da živimo v času, kjer potrošniška logika in mediji ves čas narekujejo ne samo kaj naj si želimo in česa ne, temveč tudi kaj potrebujemo, mi pa temu prepogosto brez vsakršne kritične distance slepo sledimo. To je torej ena izmed predpostavk, iz katere smo izhajali, podrobnosti pa lahko izveste, če se udeležite predstave. Prisrčno vabljeni!
Nam lahko na kratko predstavite člane vaše ekipe, ali bolje rečeno ansambla?
BobuBob Teater smo ustanovili štirje: jaz, Lovro Lah, Sara Lucu in Tina Tavčar. Poleg tega, da nas vežejo tesne prijateljske vezi, je naša glavna skupna točka to, da se vsi že več kot 10 let aktivno ukvarjamo z gledališčem. Vsak izmed nas ima svoj pester nabor izkušenj iz različnih skupin in institucij. S Saro sva se spoznala v Šentjakobskem gledališču, v katerem sva igrala več let, ona pa trenutno zaključuje študij gledališke režije na AGRFT. Jaz sem se kalil na odrskih deskah v Šodru in Šentjakobskem gledališču, sodeloval pa sem tudi z gledališčem Glej in Senzoriumom. Za sabo imam tudi tri režije, med drugim sva s Saro letos režirala predstavo za gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh. S Tino se poznava iz srednješolskih klopi, kjer sva skupaj hodila na krožek improvizacije, kasneje pa sva igrala skupaj Šodru in v Šentjakobu. Tina in Lovro sta se spoznala v Družinskem gledališču Kolenc, kjer sta še vedno zaposlena in s katerim tudi sam sodelujem. Poleg tega je Lovro odličen glasbenik, natančneje kitarist v celjskem rock bendu Kronika. Skratka, naše zgodbe so se skozi leta prepletale, vse dokler se ni letos “rodil” BobuBob Teater. Upamo, da bomo lahko kmalu k sodelovanju povabili še kakšnega nadebudnega in talentiranega ustvarjalca.
Mišo Mićić v predstavi Prevzetnost in pristranost (2008)
Tina Tavčar v predstavi Zaprta vrata, režija: Sara Lucu (2012)
Kaj vam osebno pomenijo izzivi, ki jih prinaša ustanovitev privatnega zavoda, katerega osnovna dejavnost je gledališče?
Izzivov je ogromno, poleg tistih umetniških nam največji izziv prav gotovo predstavlja samo vodenje zavoda, saj od nas zahteva poglabljanje v administrativne in birokratske postopke, s katerimi se nikoli prej nismo srečevali in nam zato pač niso blizu. Poleg tega je tu financiranje, ki je tudi svojevrsten izziv, saj se še dve leti po zakonu ne smemo prijavljati na razpise in smo zato odvisno izključno od lastnih sredstev. A brez skrbi, elana, volje in idej je dovolj za premagovanje še tako zahtevnih ovir.
Naj naslednje vprašanje začnemo z vprašalnico Zakaj. Zakaj ime Teater BobuBob?
Hehehe, sem vedel, da bo to vprašanje slej ko prej na tapeti. Izbira imena za gledališki zavod ni mačji kašelj in je v našem primeru trajala nekaj mesecev. Idej je bilo ogromno, a nikakor nismo uspeli najti eno, ki bi bila vsaj približno všeč vsem štirim. Nekega večera se je čisto slučajno pojavila ta, ki nam je bila všeč vsem, tako vsebinsko, kot tudi zvočno in po sami podobi. Pač radi rečemo bobu bob in tega ne skrivamo. 🙂
Kako si zamišljate delovanje vašega gledališča čez 5, 10 let?
Predvsem bi radi nadaljevali in še naprej razvijali ter razširjali to, s čimer smo začeli. Eden naših glavnih ciljev je, da bi v nekaj letih imeli v Ljubljani svoj oder, saj bi na ta način veliko lažje delovali in ustvarjali. Trenutno organizacija vaj in predstav terja ogromno časa in napora, pa tudi finančnih sredstev, saj moramo prostore najemati. Prav tako moramo trenutno ustvarjanje prilagajati omejenim finančnim sredstvom, kar bi v (bližnji) prihodnosti zelo radi vsaj deloma presegli. To bo za nas vsekakor svojevrsten izziv, saj nismo in tudi v prihodnosti ne mislimo biti komercialno in zaslužkarsko usmerjeni. Upamo pa in tudi delamo na tem, da bomo še naprej ustvarjali kakovostne in komunikativne projekte v sodelovanju s podobno mislečimi umetniškimi ustvarjalci.
Pravijo, da na mladih svet stoji, pa tudi to, da je ves svet oder. Kolikor nam je znano, boste precejšen delež svoje dejavnosti v Teatru BobuBob namenili tudi izobraževanju. Nam lahko na kratko opišete vaše cilje in vizije na tem področju? Koliko je, po vašem mnenju, gledališče pomembno za razvoj otrok in mladine oziroma, kako jim gledališče še bolj približati?
Gledališko izobraževanje otrok in mladih (pa tudi odraslih) je ena izmed osrednjih dejavnosti in poslanstev BobuBob Teatra. Prav vsi člani BobuBoba imamo s tem nekaj izkušenj; Sara se kot režiserka s tem srečuje na dnevni bazi, pa tudi sam skozi vlogo režiserja vedno znova odkrivam čare pedagoškega dela. K temu še dodatno prispevata Tina in Lovro, ki imata iz DGK bogate izkušnje z gledališko animacijo in najrazličnejšimi delavnicami za najmlajše. In ker nas vse štiri predajanje veščin, znanja in izkušenj neizmerno veseli, je edina logična posledica to, da v našem zavodu posvečamo izobraževanju prav posebno mesto. V načrtu imamo organizacijo delavnic po osnovnih in srednjih šolah, kjer se bodo otroci in najstniki lahko pobližje spoznali z osnovami nastajanja gledališke uprizoritve, na način, ki je njim najbolj blizu. Radi bi jim približali proces nastajanja dramskega lika in odnosov znotraj dramske zgodbe. Igralske veščine in sposobnosti so koristne tudi zato, ker posameznik skozi njih spoznava samega sebe, se nauči bolje opazovati sebe in okolico, krepi zdravo samozavest, uri domišljijo ter občutek za timsko delo in kar je najpomembnejše: razvija empatijo. Vsekakor je to eden najbolj kakovostnih, obrestujočih in zabavnih načinov preživljanja prostega časa, tudi za tiste malo starejše!
Predstava Klepet v režiji Miša Mićića (2013)
Portal Moia.in bo z veseljem še kdaj prišel k vam na obisk, za konec pa se posvetimo še premieri, ki bo to soboto, 28.11.2015 v Ziferblatu v Ljubljani na Vegovi 8. Kaj pričakujete od premiere?
Ja, premiera bo 28. novembra v Ziferblatu, v res prečudovitem ambientu tega prostora za druženje. Tokrat ne bomo prav nič pogrešali odra, čeprav se na njem počutimo najbolje, hehehe. Kaj pa vem, nadejamo se, da bodo ljudje uživali, bodisi zato, ker jih bomo nasmejali, bodisi zato, ker jim bomo ponudili kakšno kost za glodanje. Ali pa zaradi obojega. 🙂
Hvala za pogovor in “Tuj, tuj, tuj!” Saj se tako reče pred premiero, kajne?
Hvala tudi vam za iskriva in domiselna vprašanja in ja, prav imate, pljuvanje za srečo pred premiero je zelo stara gledališka tradicija. V gledališču smo namreč zelo vraževerni in se takšnih tradicij držimo kot pijanec plota. Drugače pa ste vsi prisrčno vabljeni na ponovitev predstave Radio T.R.E.Š. v nedeljo, 29. novembra ob 20.00 v Ziferblatu ali pa 17. decembra ob 18.00 v Maximarketu, kjer se obeta prav posebna izvedba v velikanski praznični krogli! Se vidimo in lep pozdrav! 🙂