Tina Pertoci: Knjiga ponuja veliko več kot srce parajočo zgodbo.

19.02.2019

Tina Pertoci, ženska, ki v življenju vedno sledi zgolj in izključno svojemu dragocenemu notranjemu glasu. In tako je po zaslugi slednjega luč sveta ugledal zanjo osebno tako težko pričakovani knjižni prvenec, NIČ NE TRAJA VEČNO, www.tinapertoci.com.

Tina, če bi se morali predstaviti v treh besedah, katere besede bi to bile?

Mislim, da sem preveč zakomplicirana oseba, da bi lahko sebe "omejila" zgolj na tri besede. Bom pa takole rekla: nisem ničesar od tega, kar je moč videti na prvo žogo, in sem več ali manj vse tisto, kar je očem bolj kot ne skrito.

Na vaši spletni strani sem prebrala, da ste rojena perfekcionistka?

Tako je. V določenih trenutkih je to preveliko breme, ampak enostavno ne morem iz svoje kože. Je pa perfekcionizem dobrodošel v marsikateri situaciji. Gledam ga z globlje plati in poskušam v njem videti zgolj pozitivne lastnosti.

Tina, knjigo ste napisali na podlagi svojih težkih izkušenj. O čem pravzaprav govori?

Knjiga govori o hoji z dvema črnima kovčkoma. Torej o smrti in o minljivosti vsega. Opisujem tragično smrt staršev in moj notranji boj ob teh življenjskih tragedijah. Knjiga postreže med drugim tudi z vizijami, intuitivnimi prebliski in sanjami, ki sem jih bila ves čas deležna na težki življenjski poti. Vsekakor pa v knjigi poudarjam dejstvo, da ima vsak človek na svetu zgolj in izključno samega sebe. In da je vse na tem svetu minljivo.

Kako je prišlo do tega, da ste se odločili napisati svojo knjigo?

Ker v življenju vedno sledim zgolj svojemu notranjemu glasu, sem se tudi pri odločitvi pisanja knjige držala izključno mojega odličnega intuitivnega katalizatorja. Slednji mi je dal napotke dan po maminem poslednjem slovesu. Čeprav sem se sprva pisanju o tej tematiki vztrajno upirala, je bil glas notranjega zvona premočan in tako sem se novembra 2017 lotila pisanja knjige. Besede so kar letele iz mene in zadnjo piko prvencu sem tako postavila 8.  februarja minulega leta.

Zakaj ravno naslov NIČ NE TRAJAVEČNO?

Če sem se v življenju kaj naučila, je prav gotovo to, da nič ne traja večno. Vse, prav vse je minljivo. Vsaka zgodba ima začetek in konec. Vse se torej enkrat konča. In moj knjižni prvenec se je moral poimenovati tako – Nič ne traja večno – in nič drugače.

V knjigi je velikokrat omenjena  številka 2. Nam lahko o tem kaj več poveste?

Roman o prekletstvu števila dve poudarja z razlogom omenjeno število. Vsi tragični dogodki so se zgodili na dotično število, pa najsi je šlo za 2., 20. in 22. dan v mesecu. Staršem je bilo v večjih življenjskih situacijah in tragedijah očitno usodno to število. Tu lahko dodam še nekaj: sama sem se rodila točno ob 2. zjutraj in sem za dve uri  "zamudila"  ravno to "kocko življenja" s številom dve. 

Kakšni so bili vaši občutki, ko je knjiga izšla?

Ob izidu knjige so me obdajali mešani občutki. Zakaj? Izdala sem knjigo, ki vsebinsko gledano absolutno ni po mojih želenih notah. Kdo bi si želel izdati prvenec s tako žalostno vsebino, ob branju katere se še tako hladni osebi vsaj zarosijo oči? Zmeraj sem gojila željo po tem, da bom izdala knjigo, a da bo tematika povsem drugačna. A roke tistega tam zgoraj so zame spisale drugačen scenarij. Edino, kar me pri vsem skupaj osrečuje, je dejstvo, da je knjiga darilo staršem. In družinska dediščina, seveda. To je neizmerno lep občutek, ko veš, da so na belih straneh papirja z obiljem prelitega črnila izlita čustva in zahvala staršem. Tega mi namreč ne more noben vzeti in tukaj sem za vedno podpisana.

Je bilo pisanje knjige za vas terapevtsko delo? 

Nikakor. Ob pisanju knjige sem se namreč spopadala s podoživljanjem vsega, kar sem doživela ob tragičnih dogodkih. Vsaka celica mojega telesa je bila obdana z brazgotinami. Namreč, ko pišeš o tem, kako korakaš za krsto, kako zagledaš žaro in imaš pred očmi zgolj črne slike, zame osebno to ni mogla biti nobena terapija. Ravno nasprotno, ob pisanju knjige je bil moj obraz nenehno "okrašen" s tisto slano tekočino in ob vsem tem se počutila, kot da umiram že tretjič. Okov smrti se tako rekoč ne bom nikoli osvobodila. In vonj po smrti v močni meri voham še danes. Izjava, da čas celi rane, je glede smrti, vsaj zame, silno precenjena. 

Kako danes gledate na izid svoje prve knjige?

Če se fokusiram zgolj na knjigo, torej ne ozirajoč se na vsebino, bom rekla zgolj, da sem na njo ponosna. Prvič, ker obožujem pisanje in drugič, ker sem sledila sebi. Ko poslušaš intuicijo in slediš srcu, si naredil nekaj najlepšega zase. In jaz vseskozi sledim srcu, tudi če je cel svet proti meni. Hvaležna sem vesolju oz. tistemu tam zgoraj, da mi je kljub vsem padcem dal notranjo moč za pisanje knjige.

Komu bi knjigo priporočali v branje?

Vsem. Zakaj? Smrt nikomur ne prizanaša in vsi se moramo tako ali drugače spopasti z njo. Vse, kar človek izgubi, lahko dobi nazaj. Na tisoč in en način. A ene stvari, ko jo enkrat izgubimo, ne moremo več povrniti. Življenja. In to je tisto, kar tako peklensko boli. Knjiga namreč ponuja veliko več kot srce parajočo zgodbo.

Kako so pa knjigo sprejeli bralci?

Večina jo je prebrala v enem dahu, saj gre navsezadnje za knjigo, ki te tako potegne, da je ne moreš odložiti. Prav tako so mi bralci dejali, da jim je knjiga dala veliko, zelo veliko. Ljudje, ki me osebno ne poznajo tako dobro – in teh je večina, saj sem sila skrivnostna oseba in vrata zasebnosti so pri meni strogo zaprta – pa so bili seveda šokirani … No, da še nekaj dodam: šokirani so bili tudi domači in vsi bližnji, saj prav nobeden ni vedel, da pišem knjigo. Skrivnostna kot sem, sem tudi to zadržala zase in novico razkrila, ko sem jo sveže natisnjeno dobila v roke.

Malo bolj osebno vprašanje, kaj počnete v prostem času, kaj vas navdušuje?

Odvisno od dneva in počutja Imam dneve, ko uživam v družbi na kavi, kosilu ali šopingu. Imam pa dneve, ko sem najraje sama s sabo ali z mojim kužkom Giannijem. Slednji me vsak dan znova in znova uči najpomembnejšo stvar na svetu, ljubezen. Preferiram izključno notranji mir, zato se rada zatekam k meditaciji, v kateri sem v stiku s seboj. Uživam v naravi in sprehodih, ukvarjam se z jogo in tenisom ter lačna sem branja odličnih knjig. Vsekakor pa rada ustvarjam – rada tudi rišem - in se ne branim dobrih filmov.

Nam za konec zaupate, kje bralke lahko naročijo vašo knjigo?

Lahko jo naročijo na moji spletni strani www.tinapertoci.com ali pa jo naročijo po mailu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..

 

Hvala Tina za vaše odgovore. Naš portal vam želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.