Anja Erjavec: Pokazati, da v svoji stiski nismo sami je svojevrstno zdravilo.

 

Kdo je Anja?

Moj širok nasmešek sporoča, da enostavno ljubim življenje. Rada raziskujem nove kraje, gore in notranji svet ljudi. Svoje delo opravljam z veliko mero strasti in srčnosti. Zanimanje in želja po pomoči ljudem, ki se znajdejo v stiski me je vodila, da sem danes specializantka psihoterapije, učiteljica čuječnosti in biopsihologinja. Vsa ta interdisciplinarna znanja mi dajejo moč razumeti, kaj se dogaja v posameznikovi duševnosti. Znanja in veščine čuječnosti pa krepijo mojo kapaciteto sočutja do sebe in do drugih. Menim, da je ravno želja po nudenju opore in sočutja drugim v težkih trenutkih tista skrivna sestavina, ki mi pomaga pri razvijanju v kar se da dobrega človeka in psihoterapevta. 

Nam predstaviš svojo vizijo dela in kako pomagaš ljudem?

Vizija mojega dela je pomagati ljudem, ko se znajdejo v stiski na način, da delim svoje izkustvo čuječnosti in psihoterapije. Menim, da vsakdo išče svojo resnico o tem, kdo je, kaj si zares želi, česa ne sprejema. Verjamem, da življenjske izkušnje pri vsakomur utrdijo določena vedenja in prepričanja o sebi in drugih, z namenom preživetja in strahu pred neznanim. Za prepoznavanje tega in pričetek iskanja lastne resnice pa je potrebno veliko notranje moči, poguma in jasnosti. Ta proces odkrivanja ni enostaven in je zato dobro, da pri temu pomaga strokovno usposobljen psihoterapevt. 

Več o meni in mojem delu si lahko preberete na moji spletni strani www.anjaerjavec.si, facebook strani: Anja Erjavec, čuječnost in psihoterapija. Kontakt: 051 411 995, erjavec.anja@gmail.com.

Zaradi kakšnih težav se najpogosteje obračajo k tebi po pomoč?

V zadnjem času opažam, da vedno več klientov poišče pomoč zaradi simptomov tesnobe, težav s spanjem in pozornostjo. Pogosto se pojavljajo tudi občutki osamljenosti, praznine ter seveda težave v medosebnih odnosih. Cilji in želje, povezane z reševanjem težav pa so različni, saj ima vsak posameznik svojo življenjsko zgodbo in vsak v določenem trenutku v življenju čuti pomanjkanje na določenem področju.  

Kakšen je tvoj pristop do klientov?

Do klientov pristopam z veliko mero sočutja. Skušam jim dati občutek, da so z menoj videni in slišani, s tem pa skupaj ustvarjamo varen in zaupen prostor. Ključnega pomena je tudi to, da sem pri svojem delu pristna in pokažem, da sem tudi jaz samo človek, z vsemi tegobami in stiskami. Menim, da je pokazati nekomu, da v svoji stiski ni sam, svojevrstno zdravilo.

Se te kakšne zgodbe še posebej dotaknejo?

Točno določenih zgodb ne bi mogla izpostaviti, saj so si lahko zgodbe med seboj podobne, posameznikovo doživljanje le teh pa je popolnoma drugačno. Klientovo doživljanje je njegova resnica, kateri je potrebno dati prostor, priznanje in dovoljenje, da je tam. Osebno se me najbolj dotakne, ko vidim, da klient pride do uvida, po katerem začne počasi, a vztrajno, prihajati do sprememb. 

Omenila si psihoterapijo in čuječnost. Kako se med seboj dopolnjujeta?

Psihoterapija poteka kot pogovor, ki temelji na strokovnih smernicah. Psihoterapevt s svojo strokovnostjo in empatijo kot sočuten sopotnik omogoča, da prične klient bolje spoznavati samega sebe, bolje razume vzroke za nastanek težav in pride v stik s svojimi potrebami. Namen terapevtovega povpraševanja je spoznavanje in raziskovanje klientovega sveta. Povprašuje o njegovih preteklih izkušnjah, čustvih, odnosih, mislih, v odnosu z njim pa ostaja čim bolj pristen in prisoten. Tako pride do soustvarjanja varnega prostora, v katerem vznikne klientovo zavedanje in sprejemanje potlačenih vsebin. Stičišče čuječnosti in psihoterapije se pojavi prav tukaj, saj ravno čuječnost uri in krepi našo zmožnost zavedanja in sprejemanja našega doživljanja.  

Kakšno vlogo ima pa čuječnost v tvojem življenju?

Čuječnost je spremenila moje življenje. Pred tem sem se večino svojega življenja gnala za dosežki, nikoli ni bilo nič dovolj dobro, nikoli nisem segla dovolj visoko. Bila sem v tako imenovani nastavitvi delaj (angl. doing). Čuječnost je izpregla mojega konja, ki je s plašnicami divjal po poti življenja in mi pomagala preiti v nastavitev biti (angl. being). Naučila sem se ustaviti, si dovolila čutiti prijetno in neprijetno v vsej njuni veličini in občutek je bil krasen. Sprejela sem, da tako močno, kot nekaj boli, tako močno sem se zmožna tudi veseliti. Poslušati sem začela svoje telo, brala kaj v tistem trenutku potrebuje in kakšen odziv je najboljši v dani situaciji. Tako so tudi stresne situacije postale manj stresne, saj sem pričela hitreje prepoznavati telesne znake, ki so kazali na to, da sem stopala v stres. Tudi moji odnosi so postali bolj pristni, saj sem pričela, ko sem z drugimi osebami, pustiti ostali svet pred vrati in biti res tam, z njimi za nas.

Besedo čuječnost slišimo že skoraj na vsakem koraku. Kaj ta izraz pravzaprav predstavlja?

Z izrazom čuječnost (angl. mindfulness) poimenujemo stanje, ko se brez obsojanja in predhodnih predpostavk zavedamo svojega doživljanja, ki se dogaja v nas (bitje srca, ritem dihanja, toplota ali hlad v telesu) in izven nas (zvoki okolice, vonj, občutek obleke na koži). Gre za opazovanje doživljanja, iz trenutka v trenutek spreminjajoče se izkušnje. Le tej se ne upiramo, je ne skušamo zanikati ali potlačiti, temveč jo sprejmemo točno takšno kot je. Kot primer lahko podam enoletnika, ki radovedno raziskuje svet, prvič začuti bolečino telesa, prvič sliši zvok ptice ali se prvič seznani z jabolkom. Prime ga v roko, ga opazuje, občuti ga v svoji roki in zazna občutek teže na svojih prstih. Preprosto sledi svojim vzgibom, brez predpostavk, kaj je prav in narobe, kaj bi moral in kaj je prepovedano. Z redno prakso čuječnosti se lahko, kakor omenjeni enoletnik, brez ovir tudi sami vse bolj zavedamo sebe, svojih misli, čustev, občutkov in doživljanja iz trenutka v trenutek.

Ali morda obstajajo kakšne posebne tehnike, da se človek nauči čuječnosti?

Pri čuječnosti je predvsem pomembna vztrajnost, tudi takrat, ko nimamo volje, smo preutrujeni ali najpogosteje, ko nimamo časa. Včasih je dovolj že 5 minut, da se ponovno zavedamo trenutka. Teh 5 minut vzetih zase te prizemlji, zavedaš se svojih občutij in lahko z večjo mirnostjo in bistro glavo ter srcem nadaljuješ. Pomembno se je zavedati, da se iz tega trenutka podaš v naslednjo situacijo, odnos ali nalogo. V nasprotnem primeru lahko pride do zaporedja negativnih občutkov in interakcij. Prav to sem pri sebi opazila, preden sem se začela ukvarjati s čuječnostjo. Raztresena sem prišla domov in hitro na nekoga, brez pravega razloga, stresla svojo jezo. Sedaj pa sem v sebi bolj mirna, svoje doživljanje hitreje prepoznam, radovedno raziskujem razloge za to jezo in kaj lahko naredim, da se bom jaz v tistem trenutku počutila boljše. Ko sem jaz ok, si tudi ti ok. 

Vaja, ki jo tekom dneva, še posebno v  obdobju večjega in dlje trajajočega stresa, izvajam.

STOP tehnika je kratka tehnika, ki jo lahko naredi vsak od nas, v katerem koli delu dneva. Vzela vam bo 3-5 minut. 

S: prekinite svoje trenutno početje in odložite stvari za minuto

T:trenutek za dihanje. Dihajte v svojem naravnem ritmu ter spremljajte svoj dih, kakor prihaja v vaš nos in odhaja iz njega. 

O: opazujte svoje misli, občutja, čustva. Na primer, če se pojavi misel, da ste neustrezni, samo opazite to misel, dopustite jo in nadaljujte z opazovanjem .Zaznajte kakršnakoli čustva so že prisotna v tem trenutku, poimenujte jih in nadaljujte. Nato zaznajte svoje telo. Ali stojite ali sedite? Kakšna je vaša drža? So prisotne kakšne bolečine?

P: pojdite naprej. Sedaj, s tem zavedanjem v ta trenutek. Vprašajte se: Kaj je sedaj najbolj pomembno? Kaj nameravam početi v naslednjem trenutku? Kaj si želim početi v naslednjem trenutku? Ko se pojavi odgovor, nadaljujte s tem dejanjem.

Bi rekla, da smo Slovenci dovolj čuječi ali nam tega primanjkuje?

Tako v moji bližji okolici, kakor tudi drugod po svetu opažam, da nam dandanes v poplavi tehnologije in informacij primanjkuje zavedanja, kaj se zares dogaja okoli nas in v nas. Prepogosto si dovolimo, da preproste stvari in trenutki v življenju spolzijo mimo nas. Srečo iščemo okoli nas, v dosežkih in trofejah, a pozabljamo, da je tam ne bomo našli. Šele, ko smo zadovoljni sami s sabo, ko sprejemamo sami sebe, točno takšne kot smo, takrat najdemo srečo v sebi. 

Izvajaš tudi tečaje in delavnice čuječnosti. Lahko poveš malo več o tem?

Res je, ravno v začetku decembra 2019 se pripravlja nov tečaj. Tečaji in delavnice čuječnosti so namenjeni vsem, ki bi si želeli izboljšati kvaliteto svojega življenja, se morda soočajo z motnjami spanja, se želijo naučiti učinkoviteje spopadati s stresom, ali pa se v njih vzbujajo občutki manjvrednosti, tesnobe, praznine. Tečaji čuječnosti so osnovani po principih na čuječnosti osnovani kognitivni terapiji (angl. MBCT) in na čuječnosti osnovanem zmanjševanju stresa (angl. MBSR). Zajemajo 8 srečanj/tednov. Poleg prakse čuječnosti, delavnica vključuje spoznanja sodobne pozitivne psihologije, kognitivne terapije, transakcijske analize in integrativne psihoterapije. Delavnice so enkraten dogodek, kjer se udeleženci spoznajo z osnovnimi principi čuječnosti in njenimi vajami, ki jih lahko izvajajo tudi doma. Na delavnici dobijo udeleženci priložnost za raziskovanje tipičnih odzivov pri spopadanju s težkimi situacijami ter se učijo orodij, ki krepijo soočanje s temi izzivi.

Kaj ti je poleg svojega dela v življenju še pomembno?

V življenju so mi pomembni iskreni in pristni odnosi. Menim, da je vse kar no koncu šteje to, kdo smo bili, komu smo kaj bili in kaj so bili drugi nam. Veliko ljubezen sem našla tudi v hribih. To je strast, s katero sta me spoznala moja starša in jima bom večno hvaležna. Obožujem stik z naravo, opazovanje njenega spreminjanja, lepote, kako je živa in preprosta. Na nizki nadmorski višini pa najdem užitek tudi v prebiranju knjig in dobri jutranji kavi.

Nam zaupaš, kako sama skrbiš za psihično kondicijo?

Za svojo psihično kondicijo v prvi vrsti skrbim z redno psihoterapijo in meditacijo. Košček dneva je vsak dan namenjen meditaciji, tekom dneva pa se poskušam večkrat ustaviti, zadihati in preveriti kako se počutim in kaj mi sporoča moje telo. Tudi hoja v hribe, mi poleg fizične kondicije krepi tudi psihično, saj zame prestavlja neke vrste meditacijo. Stik z naravo in razgledi, ob katerih kar onemiš, mi dajejo sveže energijo in moč, da zmorem vse, kar mi bo življenje dalo.

 

Hvala Anja za tvoje odgovore. Naš portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.

Spread the love