Pozdravljena Agata. Mi zaupaš nekaj besed o sebi?
Najhitreje ali najbolje se opišem skozi par SEM-ov. Sicer s tem opisujem različne vloge, ki sem jih prevzela v življenju ali so mi bile podeljene. Sem najstarejša hči v družini, kjer smo bili trije otroci. Se pravi sem otrok vzgoje, ki so se je starši šele učili. In seveda tudi veliko pričakovali. Tudi sama sem mama. To čast so mi omogočili moji trije otroci, pa še eden, ki nas čuva od daleč. Sem tudi nona šestim vnukom. Po izobrazbi sem vzgojiteljica predšolskih otrok. V 33 letih dela v vrtcu sem se bolje razumela z otroki, ki so sodili med zahtevnejše. Nekako podzavestno sem čutila, da potrebujejo več pozornosti in nege. Sem tudi NLP Coach in NLP Learning Coach. To je približen opis vseh vlog, ki jih v življenju imam.
Drugače pa bi sebe opisala kot nenehno raziskovalko. Raziskovalko sebe in raziskovalko novih znanj in veščin, s katerimi lahko pomagam sebi in drugimi. To vključuje veliko prebranih knjig, veliko seminarjev in predavanj, ki se jih udeležujem. Lahko bi rekla, da grem s časom, kar se tiče novih spoznanj iz človekovega delovanja.
Ko so možgani preobremenjeni z razmišljanjem, jim dovolim počitek ob ročnih delih ali s pohajkovanji po sončku. Resnično si želim, da bi bili starši svojim otrokom sposobni ustvariti še boljši svet in boljši prostor, kot so ga prejeli sami.
S čim točno vse se ukvarjaš?
Najraje delam kot Coach preko individualnega dela z mamicami. V taki intimi se ustvari varen prostor, kjer se lahko zgodijo spremembe, spremembe na bolje. Ko gre za osebnostno spremembo, se mamice odločajo za Coachinge; ko si želijo spremembo v konkretnih situacijah v sodelovanju z otrokom, je to lahko mentorstvo. V individualnih Coachingih resnično uživam, ker se zgodijo res vidne spremembe. Ko si mame dovolijo spremembe, ko dobijo zagon in motivacijo za spremembo, se ta opazi že na zunanjem izgledu mamice. Še bolj se opazi na dinamiki v družini, v umirjenosti otroka, v povezanosti s partnerjem, predvsem pa v drugačnem odnosu s sabo.
V brezplačni skupini SamoZAVESTNO materinstvo delim v posnetkih svoja znanja, razmišljanja in izkušnje.
Ustvarila sem 30 dnevni izziv za mamice, v katerem pa lahko sodeluje vsa družina. Poudarek je na grajenju dobrega odnosa z otrokom, sodelovalnega odnosa z otrokom, ozaveščanja lastnega delovanja in ozaveščanja biti tukaj in sedaj.
V pripravi je delavnica, Kako se bolje povezati z otrokom. V oblikovanju je pobarvanka za mamice. Vsaka pobarvanka vsebuje afirmacijo in opis za razmišljanje ob barvanju. Dokončujem pa tudi zapise, mogoče knjigo z nasvetovanji za mame.
Kot ideje, ki čakajo na izvedbo, pa je še nekaj drugih stvari, ki bodo v oporo in pomoč mamicam.
Za začetek mi lahko poveš, kako si se odločila za svojo pot v svetu vzgoje in coachinga?
Že dolgo opažam razkorak med tistim, kar otroci so in tistim, kar odrasli mislijo, da bi morali otroci biti. Zadnje čase pa je pri sodelovanju z otrokom prisotna še negotovost staršev, kaj je prav in kaj ne, kako bi mogli in kaj pri vzgoji starši dejansko delajo. Velikokrat sem na pogovornih urah videla stisko staršev, ki so bili mogoče zmedeni, negotovi ali resnično niso imeli znanja in so iskali odgovore pri drugih mamicah, strokovnih delavkah, v knjigah, predavanjih. Druga stvar, ki sem jo opazila pri delu v vzgoji in izobraževanju, je velik razkorak med novimi dognanji in znanji s področja sodelovanja z otrokom, razvoja otroka in pa dejanskim delom, ki sploh ne sledi tem novim znanjem. Imamo nove otroke ali novodobne otroke, ki jih vzgajamo po 30 let starih metodah. Najhuje pa je, da nihče noče prisluhniti novim znanjem.
Nekateri starši tudi nočejo slišati, vedeti, kaj bi bilo potrebno drugače. Prepričani so v svoj prav in tistega se držijo. Zahtevajo pa tudi od drugih, da bi se tega držali, tudi na škodo otroka. Zato sem se odločila, da svoja znanja in veščine ponudim mamicam, ki si želijo drugače, ki vidijo potrebo po drugače. Prevečkrat stojijo starši na enem bregu, otroci pa na drugem. Rada bi zgradila most čez reko, da si otrok in starš, predvsem mama, podata roke, hodita drug ob drugem, se spoštujeta in podpirata. Nagovarjam mame, ker imamo mame največji vpliv, imamo večjo zmožnost empatije in smo tudi bolj povezane z otrokom. V skupnem prizadevanju za dobro sodelovanje z otrokom, za dober odnos z otrokom, si želim, da bi mama postala vodnica otroka in ne vzgojiteljica.
Kako si združila svojo strast do psihologije z vzgojo otrok in coachingom?
Vprašanje, ki se v meni vsakič znova poraja, je: Le kaj se dogaja v teh malih glavicah otrok, ko nas takole opazujejo? Kaj so njihova razmišljanja? In velikokrat se vprašam tudi, kaj se dogaja v glavah odraslih, da takole neprimerno ravnajo z otrokom? Šele z NLP znanji sem počasi začenjala razumeti, kako in zakaj delujemo na določen način. S tem ko razumem delovanje notranjega sveta človeka, se mu lahko približam in mu od tam naprej lahko pomagam. Otroci so popolnoma odvisno od odraslih. Zakaj se otroci vedejo na določen način je odvisno od doraslega, ki s takim otrokom sodeluje. Ker razumem dinamiko, lahko pomagam otroku. Še najbolj lahko pomagam otroku tako, da pomagam njegovemu staršu. Mamici. Ker ima mama neverjetno ogromen vpliv na otroka od prvega dne spočetja dalje.
Katere izzive in zadovoljstva ti prinaša delo z otroki in njihovimi starši?
V vrtcu sem bila vedno vesela, ko mi je otrok zaupal. Se pri meni pocrkljal, se mi je prišel potožit in tudi upošteval moj nasvet. Največje veselje je bilo videti otroka, ki se je počutil varen in sprejet. Veliko otrok tega v lastnem domu ni doživljalo. Velik užitek je videti, kako se lahko starš in otrok zopet povežeta, ko se naučita ali ko se starš nauči drugače ravnati z otrokom. Želim si, da bi imeli vsi starši možnost sprememb na bolje, možnosti zgraditi odličen in sodelovalen odnos z otrokom. Ko vidim, kakšno spremembo v življenju lahko naredijo odrasli, mi to da novega zagona za nadaljevanje dela. Nihče ne more drugega prepričati v spremembe, če ta posameznik ne izrazi želje po drugače. Največji izziv je povedati in pokazati, zakaj je dobro, zakaj je pametno spremembo narediti. Kaj ima lahko starš in kaj ima lahko otrok od tega, da naredi spremembo.
Kako poteka individualno sodelovanje v obliki Coaching pristopa in kakšne rezultate lahko mame pričakujejo po sodelovanju s tabo?
Coaching pristop je predvsem raziskovalno ustvarjalen pristop. V tem individualnem sodelovanju smo coachi pomočniki osebi, ki si želi ali ki spremembo dela. Coach ne svetuje, kaj je potrebno spremeniti ali kako. Z vrsto pametnih vprašanj, s primeri in metaforami, coach spodbuja osebo, da raziskuje. Kaj ne deluje, kaj si želi drugače, in spodbuja, da raziskuje, kaj in kako lahko drugače. Posameznik, ki se odloči za spremembo na bolje najbolje ve, kaj potrebuje, na kakšen način lahko do tega pride in v kolikšnem času. Dejansko pomagam mamicam, da v sebi najdejo vso tisto moč in energijo, ki jo potrebujejo za življenje, ki si ga želijo. To vključuje raziskovanje situacije, ki si jo želi spremeniti. Tudi na ta način, kako je sama prispevala k nastajanju določene situacije. Druga stopnja je ugotavljanje, kaj bi raje, namesto trenutnega stanja. Nadaljuje z raziskovanjem, kako lahko doseže to spremembo. Coach je opora ob nastajanju življenjsko pomembnih sprememb. Ko vidim ženske, kako se po tem coaching procesu tudi na zunaj spremenijo, kako postanejo tudi fizično čarobne Pepelke, je neprecenljivo.
Kako bi opredelila vzgojo kot izziv v sodobnem času?
Sama raje ne uporabljam termina vzgoja. Ker to dejansko pomeni, da nekaj oblikujemo in spodbujamo, naj raste po naših notranjih predstavah. Namesto tega raje nagovarjam mame, naj vzgojo spremenijo v sodelovanje z otrokom. Da lahko dobro sodelujemo z otrokom, moramo najprej zgraditi z otrokom dober odnos. In to je izziv. Ker še vedno velja prepričanje, da je potrebno otroka vzgojiti. Ker je tudi lažje. Pri sodelovanju mora odrasel ob otroku narediti temeljite in korenite spremembe, da je sposoben videti svojega otroka kot enkratno bitje in ko mu je potrebno pomagati pri razvoju te enkratnosti. Vse preveč se skuša vplivati na starše, kakšni bi morali biti otroci, kakšnim normam bi morali zadostiti, kako je potrebno otroka prilagoditi družbi, da bo kar najbolj funkcionalen v sistemu. Veliko staršev, mamic pa sploh, je zmedenih. Za svojega otroka nočejo vzgoje, skozi katero so šle same. Kako drugače še ne znajo. Po drugi strani so bombardirane z raznimi nenapisanimi pravili družbe. Veliko mamic ima notranji priganjalec po bodi popolna, ustrezi drugim, bodi prijazna … Dejansko se znajdejo v notranjih konfliktih. Potem je tu še intuicija mame, ki ji govori, da mora drugače, da se splača drugače, a je hkrati premalo podprta s strani družbe za delovanje drugače. Nihče ne pove mamicam, da je biti mama čisto dovolj. Pa tega ne povejo niti moškim, da imajo doma mamo svojih otrok in da je to čisto dovolj. In da potrebuje pri tej njeni tako pomembni vlogi, tako pomembnemu poslanstvu vso podporo. Cilj starševstva je pripraviti otroka na samostojno življenjsko pot. Pa so nas za to pripravili?
Kakšni so najpomembnejši cilji, ki jih mame lahko dosežejo pri vzgoji otrok glede na tvoje izkušnje in pristope?
Najpomembnejši cilj je, da se mama zaveda pomembnosti svoje vloge in poslanstva. Da je biti ženska, partnerka in mama, dovolj. Da je kot taka pomembna in sprejeta. Najvažnejše je videti otroka takega, kot je in ne takega, kot si predstavlja, da bi moral biti. Zelo pomembno je z otrokom zgraditi dober in zaupljiv odnos. In se z otrokom tako povezati, da lahko mama in otrok sodelujeta. To vključuje spoštovanje in sprejemanje. Vse ostalo, ves uspeh otroka kasneje v življenju je povezan s tem. Naučiti otroka zaupati sebi. Spoštovati sebe. Slediti sebi. Dati človeku človeka nazaj.
Kateri so najpogostejši izzivi, s katerimi se mame srečujejo pri vzgoji otrok, in kako lahko te izzive uspešno premagajo?
Največji izzivi so povezani z okolico. Z nenapisanimi pravili družbe, ki od mame zahteva popolnost. Pa z »dobronamernimi« nasveti družbe. Ali družine. Na vsakem koraku nam dopovedujejo, da nismo dovolj, ker … Najprej se moramo naučiti zaupati sebi. Ko se kdaj zgodi, da smo negotove, je prav, da si upamo prositi za pomoč. Da nas lahko nekdo podpre, ko si želimo živeti Materinstvo ali pa ko si želimo poskrbeti za sebe. Ko bo znala mama poskrbeti za sebe, bo lahko poskrbela za otroka. Iz praznega lonca še nihče ni dobre juhe postregel. Delati napake je v redu. Ker v vsakem trenutku lahko naredimo drugače in boljše. Izziv je tudi razlika med tem, kar nam drugi govorijo, da otrok potrebuje in kar resnično potrebuje. Za otroka ni nobene razlike, ali se vozi v vozičku, vrednem 100 eur ali pa v vozičku za 600 eur. Vse, kar otrok potrebuje je umirjena mama, topla, z energijo sprejemanja, nežna mama, mama, ki razume.
Kako pomembno pa je prepoznavanje lastnih občutkov, prepričanj in vzorcev pri uspešni vzgoji otrok?
To je temelj uspešnega sodelovanja z otrokom. To je trdni temelj odnosa z otrokom. To je vse, ali to je največ, kar lahko naredimo za svojega otroka. Ker potem bomo nehali na otroke prenašati generacijske travme in vzorce. Ker s prepoznavanjem lastnih notranjih stanj lahko hitro vidimo, ali je otrokovo vedenje tisto, kar nas moti ali tisto, kar otrok s svojim vedenjem v nas sproža. Ko znamo v sebi prepoznati lastne občutke, od kod izhajajo, s čim so povezani, kdaj v življenju smo jih pridobili, kaj lahko z njimi naredimo, ko to prepoznamo, bomo otroku dovolili lastne izkušnje iz pozicije opazovalca ali vodnice. Otrokove življenje bo polno njegovih lastnih in pristnih izkušenj. Ko prepoznamo svoj notranji svet, se lahko v sodelovanju z otrokom vprašamo: Bo to res njegova izkušnja ali bo to postalo interpretacija mojih občutkov, mojih prepričanj in vzorcev.
Kako vplivajo vzorci, ki jih prenašajo mame, na vzgojo otrok?
Kot sem že prej napisala, mame lahko otrokovo izkušnjo kontaminiramo, umažemo ali popačimo. Če ima mama v sebi veliko nekih strahov, otroku ne bo dovolila brezskrbnega raziskovanja življenja. Omejevala ga bo, da bo v sebi potolažila strah. Tak otrok v življenju ne bo poskušal nekaj novega, inovativnega, kar mu bo omejevalo tudi šolski in poslovni uspeh. Mama, ki ne pozna varne navezanosti, ali le te ne bo nudila svojemu otroku in otrok bo zmeden, iskal jo bo na neprave načine in velika verjetnost je, da bo zašel ali pa ga bo preveč omejevala, naredila vse, namesto njega in s tem ga bo prikrajšala za samostojno življenje.
Kako lahko mater prepozna in opusti zastarele načine vzgoje in vzorce, ki ne delujejo več, ter se odloči za bolj ustrezne in pozitivne pristope v skladu s sodobnimi smernicami?
Ne vem, ali lahko govorimo o sodobnih smernicah ali o življenjskih smernicah. Ko imam mama v sebi predstavo, scenarij, kakšen naj otrok bo in temu sledi, je čas za spremembo. Izbrisati mora ta scenarij in se naučiti videti otroka, kaj so njegove prednosti, kaj so njegova močna področja, kje ga lahko podpre. Ko od otroka pričakuje več ali bolje, se je potrebno vprašati, iz kakšnega vzgiba želi to svojemu otroku. In ko zaradi tega izgublja dober odnos z otrokom, je potrebno drugače. Vse, kar ruši in ne pripomore k dobremu odnosu z otrokom, je potrebno drugače. Ko z otrokom izgubi stik, ko se začne otrok upirati, ko začne razvijati nezdrava vedenja, ko se začne zapirati in oddaljevati od družine, ko z raznimi izbruhi otrok kaže svojo nemoč, je potrebno nekaj drugače. Potrebno je raziskati, kaj botruje takemu vedenju otroka in mu pomagati drugače. Ko se z otrokom ne da več sodelovati, ko se poruši dober odnos, so po vsej verjetnosti v ozadju neki vzorci, neki pristopi, ki ne podpirajo otroka pri uspešnemu razvoju in rasti. Ko se uporablja preveč discipliniranja in to celo ne deluje, je čas za drugače. Pri vseh teh razhajanjih, bi si morali starši poiskati pomoč. Ali mentorja, ali neko podporno skupino ali coacha.
Kaj bi svetovala mamicam, ki se želijo osvoboditi negativnih vzorcev vzgoje in ustvariti bolj harmonično družinsko dinamiko?
Naj začnejo pri sebi. Ko se mi sami spremenimo, se spremeni okolica. Pred tem se je pa vedno potrebno vprašati, kako bo to vplivalo na moj odnos z drugimi in na bližnjo okolico. Predvsem jim želim odločnosti, da začnejo spremembo. Mlajši kot je otrok, boljše je, da se odločijo za spremembe. Vedno pa je čas. Vsako jutro je novo življenje. In vsako uro je pravi čas za spremembo na bolje. Ko vidite, da nekaj ne deluje, naredite drugače. Poiščite pomoč. Ustvarite si podporno skupnost. Bodite sprememba, ki si jo želite v svojem življenju. Pri vas se vse začne in konča. Odločiti se za spremembo, narediti spremembo, vztrajati pri spreminjanju in uspeh je zagotovljen. Je pa res, da gre s pomočjo hitreje. Prihranite na času in energiji. Za odnos z odraslo osebo smo odgovorno okrog 50 %, za odnos z otrokom, smo odgovorne 100 %.
Kateri so po tvojem mnenju ključni koraki, ki jih mora mati narediti, da ponovno odkrije pomen svojega življenja in združi svoje vrednote s svojo vlogo starša?
Prvi korak je vsekakor zavedati se. Zavedati se, kaj ne deluje in tudi, kaj deluje. Drugi korak je sprejeti odločitev, da naredim nekaj drugače – kar ne deluje, naredim drugače. Največkrat to vključuje razmišljanje, kdo sem. Se pravi, da mora mama dobro poznati sebe, da je lahko njeno življenje uspeh. Katere vrednote me pri mojih vlogah, ki jih imam v življenju, podpirajo? Katere me bi še podpirale? Kaj še lahko naredim, da bo boljše ali drugače? Zavedati se, prepoznati kaj, odločiti se, narediti. Včasih je dovolj, da spremenimo eno dejanje, včasih je dovolj, da spremenimo en odnos ali pa korenito spremenimo svoje življenje. Na različnih stopnjah smo. Za mojo trenutno zmožnost je v redu to, kar sem v tem trenutku zmožna narediti. Ni predpisov, ni zakonov, ni nuje. Ko pa prepoznamo, da nas del v nas ruši, da ruši odnos z otrokom ali kom drugim, tudi s samim sabo, takrat je čas, da naredimo nekaj drugače.
Mi za konec zaupaš še na kakšen način ti skrbiš za svojo pozitivno energijo?
Po pravici lahko povem, da ima moja pozitivna energija včasih zelo malo baterije in tudi to je v redu. Ljudje smo. Tudi to si dovolim. Ker lahko preko tega prepoznam ali razmislim, kako sem se znašla v takem stanju. Kaj se je zgodilo? Sem si dovolila, da je kaj preveč vplivalo name? Dovolim si tudi trenutke, ko bi vse poslala v tri pisane marjetice. Izčrpljujoče je biti stalno v nekem dobrem, visokem stanju. Terja veliko energije. Ko sem po dveh mesecih, po hudi prometni nesreči, šla prvič delati, sem navznoter vriskala, ko sem lahko hodila po preprogi iz listja, ko je sijalo sonce, ko sem slišala šumenje reke. S takimi trenutku najbolj poskrbim za dobro energijo. V hvaležnosti za majhne – velike stvari. Ko lahko nekomu polepšam dan, ko lahko nekomu pomagam, ko se od srca nasmejem, ko pomislim ali naredim kakšno neumnost, ko preberem dobro knjigo, ko doživim pomemben aha moment, ko se obdarujem, ko pletem, kvačkam, ko se pogovarjam, ko se igram z vnuki, ko se potepam, ko se nastavljam soncu, ko premagam sama sebe, ko se udeležim dobrega seminarja, ko podarim mimoidočemu nasmeh in mi ga vrne, ko sem sposobna nekomu povedati, kaj doživljam, in me razume, ko mi neki projekt uspe, ko se družim s svojimi otroki, dober čaj, fajn kosilo … Mogoče še kaj, verjetno je seznam dolg.
Kontakt:
Agata Praček s.p.
Podjetniško in poslovno svetovanje
NLP Coach, NLP Learning Coach
https://www.agatacoach.si/
041 485 060
Hvala, Agata za tvoje odgovore. Moj portal ti želi veliko uspeha in zadovoljnih strank.