Monika Scolaro: Terapije Monika

Sem Monika, po izobrazbi diplomirani delovni terapevt.

Srednješolsko izobrazbo pa imam srednjo veterino. Že kot otrok sem oboževala živali in imela rada ljudi, vedno. Rada sem bila v družbi ljudi, z leti je počasi želja bit v gruči ljudi izginjala in sem si želela in se najraje družila z eno, dve osebami. Težko sem se vključevala v velike skupine, zato sem pa vedno raje iskala osebe, ki so imele težave. Ali so bile ustrahovane, ali so jih ignorirali drugi, ali pa enostavno se niso želeli z njimi družiti. In s takšnimi sem bila rada jaz. Nisem marala krivice, nikoli, nisem marala pretepov, zaničevanja, takšne sem rada branila. Zato sem imela rada živali, sprejeli so te brezpogojno takšnega, kot si. Človek tega ni sposoben. Srednja šola je bila kar težka zame, ampak sem jo imela rada. Nisem marala dijaškega doma, domotožje je bilo preveliko. Zelo rada pa sem imela strokovne predmete in delala z živalmi. V četrtem letniku sem se morala odločiti, kam naprej. Ker sem pa dobro rehabilitirana gluha oseba, sem vseeno morala krepko razmisliti, če sem sploh sposobna opravljati delo kot veterinar. Glede na izgubo sluha je bilo skorajda jasno, da bo težko ali le napol narejeno delo. Živali pa te zahtevajo celo. Ker sem imela rada ljudi, sem se odločila za nadaljevanje študija na fizioterapijo. Zaradi številčnega vpisa sem se vpisala na delovno terapijo. Krasen študij, sem še iz generacije, ko smo dali manj na testiranja in več na rokovanje z uporabniki. Po študiju je bil pa izziv dobiti zaposlitev. Povsod so mi zapirali vrata, češ zaradi otežkočene komunikacije. Ampak komuniciram čisto ok, berem z ustnic, kakšenkrat je potrebno ponovit 2x, govorim normalno, velikokrat kar po domače. Ne vem, spoznala sem, da še vedno v ljudeh ukoreninjeno mnenje, da so invalidne osebe nezmožne vsakodnevnega funkcioniranja v »zdravi« družbi. Ali je strah ali predsodek … po mojem oboje. Z veliko težavo dobila zaposlitev, večina sem delala preko javnih del, nadomeščala. Največji dosežek in veliko veselje mi je bilo delati v ZD Nova Gorica, kjer smo delali kot terapevti na domu. Krasno delo, naravnost sem ga oboževala. Ko so ukinili to delovno mesto, sem si vedno želela nadaljevati, zato sem se preteklo leto okorajžila in nadaljevala to delo kot samostojni podjetnik, torej samoplačniško. Gre, zaenkrat počasi. Potrebno bi bilo več vlagati v ozaveščanje, predvsem pa je velikokrat problem, ker so storitve samoplačniške. Še vedno upam, da nekoč, bo spet preko zdravstva tudi to uvedeno. Potrebe so velike, preveč je starostnikov, ljudi, ki potrebujejo rehabilitacijo na domu. Premalo se zavedajo, da ravno rehabilitacija na domu nudi največ pozitivne spodbude za dobre dosežke. 

Rada imam živali, rada imam mir in rada imam vodo, morje. Čakam poletje, za oddih nekje na morju. Rada imam samoto, gluhi smo precej podvrženi samoti, mirnemu in lagodnemu življenju, in da imamo okrog sebe nekoga, na katerega se zanesemo. To krvavo rabimo, predvsem v času, ko je tehnologija toliko napredovala, da pozabljajo vsi, da kljub temu potrebujemo fizični stik z osebo, brez ekrana, stekla vmes. Še vedno je ogromno telefonskih klicev, takrat je potrebno imeti ob sebi nekoga slišečega. In zelo rada imam svojo družino. Brez moje družine ne bi funkcionirala tako dobro, kot funkcioniram. In obožujem tiste svoje prijatelje, ki jih imam, pomagajo mi razumeti svet, kot je.

Moje poslanstvo

Rada delam z ljudmi, predvsem s starejšimi. Rada bi jim omogočila dostojno starost, da se počutijo koristni, zmožni, samostojni in varni. Mnogi pozabljajo nanje in jih zapuščajo. Predvsem se jezijo, ker ne zmorejo več biti takšni, kot se jih spomnijo. Rada bi tako starejše kot tudi svojce naučila, da starost ni nujno zlo, ampak, če sprejmejo in se prilagodijo, je lahko starost zelo lepa. Čeprav prinese kup težav, nevšečnosti in predvsem bolečin, tako telesnih kot čustvenih. Moje delo je, da po poškodbi, splošni oslabelosti naučim uporabe raznih pripomočkov za gibanje in jim pokažem, da je njihova uporaba zelo koristna in predvsem pomembna za njihovo varnost. Učim jih ponovne samostojnosti po težkih in manj težkih nevroloških okvarah. Pokažem jim tudi, da telovadba v zrelih letih zelo dobro vpliva na njihovo psihofizično stanje. Svojce učim rokovanja s pripomočki, postopanja pri različnih bolezenskih stanjih in skupaj iščemo rešitve za lažje delo z nepokretnimi in delno pokretnimi osebami. Ukvarjam se tudi z masažo, predvsem sprostitveno in protibolečinsko. Svetujem pri adaptaciji prostorov za lažjo uporabnost, glede na uporabo predmetov.

MOJE NALOGE, KI JIH IZVAJAM KOT TERAPEVT

•  učenje in trening dnevnih aktivnosti
•  učenje pravilnega transferja
•  rehabilitacija pri splošni telesni oslabelosti
•  rehabilitacija pri nevroloških obolenjih, poškodbah in okvarah
•  vaje za krepitev mišične moči
•  vadba za starostnike
•  trening pri endoprotezah- učenje vstajanja, posedanja, varni transfer
•  trening spomina
•  svetovanje, učenje, trening uporabe terapevtskih pripomočkov
•  svetovanje pri adaptaciji prostorov za lažjo dostopnost
•  svetovanje, pomoč, učenje rokovanja pacientov pri prihodu iz bolnišnice po težkih operativnih posegih
•  sprostitvena masaža
•  masaža z ventuzami – primerna za osebe z zdravo kožo
•  protibolečinska masaža – primerna za osebe z zdravim skeletom in kožo

Zakaj v domačem okolju? 

Ker ne zmorejo vsi dostopati do ambulante in tudi domače okolje nudi največ pozitivne motivacije in spodbude za dobre dosežke!

Pri delu, kakšne posebne metode ne uporabljam, najpomembneje mi je to, da poskušam čim bolje razumeti uporabnika, slediti njegovim potrebam in željam, ter iz njega izvleči kar se da najboljše. Glede na svoje težave, ki jih ima, se mora zavedati, da je poseben, edinstven in dam mu vedeti, da ovira, invalidnost, bolezen ni nekaj slabega.

Moj pristop do dela

Empatija … V današnjem času jo zelo primanjkuje. Moramo se zavedati, da osebe s težavami, imajo zelo malo razumevanja okolice, saj okolica povečini se s takšnimi ovirami ne spopada in ne razumejo, da jih to ovira in zahtevajo pogosto nemogoče. In posledično privede do upada motivacije, občutka nemoči, nesposobnosti. Seveda pa niso vsi takšni, nekateri so zelo razumevajoči.

Moj življenjski moto

Ne zmorem, ne obstaja. Dokler ne poskusiš, ne veš, kaj vse si sposoben. Šele potem lahko rečeš, da ne zmorem.