Zlati rez - izza kamere z Alenko Frizerko, 1.del.

16.09.2017

 

 

Kamere na stojalih, kamere v rokah snemalcev, kamere na stropu. Mikrofoni pripeti na obleke in v rokah asistentov. Maska, garderoba, sicer samo za žirijo in modele, pa vendar, če ne drugega, delajo še večjo gnečo. Ostali tekmovalci, vsa snemalna ekipa s pomočniki, asistenti in pomočniki žirije, modeli. Vročina, gneča. Dretje, šepetanje, navodila iz treh, štirih, petih različnih smeri. Izzivi, izjave, presenečenja, predstavitve modelov, komentarji žirije... in izločanje.

Takšen približno je moj vtis po prvi oddaji – ne vem prav dobro, kje se me drži glava. :)

Borim se sama s seboj, večino časa mi je bilo neprijetno, ne maram gneče, ne maram druženja z nepoznanimi ljudmi, pred kamero tako ali tako spustim IQ na sobno raven, poleg vsega hitenja in prilagajanja meni popolnoma tuji situaciji pa sem ves čas osredotočena tudi na svojo žogico v trebuhu, ki je in tudi mora biti prioriteta. A je sploh prav, da sem tu?

Introvert sem na celi črti in se res dobro znajdem le v meni poznanem, domačem okolju, kjer se počutim varno. Bom sploh zmogla pokazati sebe in svoje znanje, sposobnosti, ali bom zablokirala ob najbolj neprimernih trenutkih? Ko se znajdem v situacijah, ki so mi tuje, preklopim na avtopilota in poskušam dati ljudem tisto, kar mislim, da od mene pričakujejo... pri tem pa seveda pogosto izgubim svoje bistvo. Upam, da bom tekom tega procesa, kolikor dolgo mi bo že naklonjeno sodelovati, lahko šla čez sebe in svoje omejitve. Tak je bil namen za prijavo in cilj, ki sem si ga zastavila – premagati samo sebe in svoje ovire.

Od prve minute se tekmovalci precej dobro razumemo med seboj. Smo le profesionalci v poklicu, kjer so odnosi izrednega pomena. Nekako zapolnimo tišino, se počasi in previdno spoznavamo, tipamo, ustvarjamo prva mnenja drug o drugem. Zaenkrat ni čutiti tekmovalnosti, agresije ali borbenosti za zmago. Vsi smo novi v tej situaciji, vsak si želi le najbolje predstaviti sebe in svoje delo, z miselnostjo, naj zmaga najboljši. Že tako v frizerstvu obstaja neka tiha zaveza o deljenju znanja, medsebojni pomoči in skupnemu potiskanju našega poklica na višjo raven. Nihče od nas ne ve, kaj pričakovati, vsem pa je skupna želja, da oddaje ne zapustimo prvi.

Prvi izziv. Ne bo izločanja, lahko pa dobim prednost pri naslednjem izzivu – kakšno, nam ne povejo. Splača se potruditi, prednost, kakršnakoli že je, bo zmagovalcu sigurno prišla prav. Okej, ne bi smelo biti pretežko, tehnično sem kar samozavestna, stopničastih striženj sem naredila že nešteto... Že razmišljam, katero tehniko bi uporabila, ko ujamem Sanjo, da omenja kot 90 stopinj in se takoj odločim držati zahtevanega. Klasika, čiste linije, mirna roka, vse bo okej. Saj znaš. Nataša nam da znak za začetek izziva, zgrabim svojo lutko in tečem do umivalnika. Vsi ostali začnejo z likanjem ali suhim striženjem. Šit. A sem se zafrknila? Takoj ustavim ta tok misli in se osredotočim na svoje znanje, moker las bom lažje natančno postrigla in tako pridobila na času, ker mi na suho ne bo treba toliko popravljati. Bom že, časa je dovolj. A hitro ugotovim, da čas pod reflektorji in pred kamerami hitreje teče. Vseeno uspem dokončati svoje striženje, z likanjem sem sicer morala bolj pohiteti, kot bi si želela, ampak po hitrem pogledu po studiu sem samozavestna, da tudi če nisem zmagovalna, sigurno nisem najslabša. Malce mi je zmanjkalo časa, sprednjega dela nisem dobro povezala z zadnjim in morda sem naredila napako, ko sem spodnjo linijo dolžine poravnala... Nič, zdaj je, kar je, vse je v rokah žirije.

Žirija pove svoje mnenje, uvrstijo me v top tri. Kul, zadovoljivo, za začetek se mi zdi okej. Imam konkurenco, nisem med najslabšimi in pohvale pomagajo pri moji samozavesti. Okej, saj mogoče bo pa šlo! Malce lažje zadiham in se sprostim, kolikor je to sploh mogoče.

Drugi izziv, zvezdniški navdih. Slediti moramo fotografijam, ki so jih prinesli modeli s seboj, pri tem pa moramo upoštevati tudi naravne danosti modelov – oblika obraza, polt, tip las – in jim primerno svetovati. Model sem izbirala tretja in vidim začudene poglede, ko izberem blanžirane lase. Sama se počutim samozavestno, barvnih korekcij v salonu delam veliko, poznam barve in glede na to, da smo na tekmovanju in imam možnost izbire, bom sigurno izbrala to, v čemer sem dobra. Ne bom lagala – ker se vsi sprašujejo, če mi bo uspelo, se začnem spraševati tudi sama, ampak si ne dovolim podvomiti vase. Dajmo, dajmo, saj znaš! Malce me stisne, ko vidim dejansko situacijo od blizu – narastek je neenakomeren, na zgornjem delu par milimetrov, na zadnjem par centimetrov, lasje so prekomerno sprocesirani in strukturno zelo oslabljeni. Vseeno se ne ustrašim – zvezdniški navdih je J.Law v času kratkega paža, tako da bom lahko uničene konice postrigla stran, barva je še vedno svetla, mislim da ne bo težav... Razen časovne omejitve. Lahko mi uspe, če se res nikjer ne zmotim, zato je pomembno, da si vzamem tistih pet minut za razmislek, ker ni časa za repigmentacijo in ni časa za korekture. Groza, kako sovražim bližnjice, kjer trpi kvaliteta dela... Ena mešanica na narastek zadaj, da ga posvetlim, druga na narastek spredaj, da ga malo potemnim. Tri mešanice preliva za dolžino in konice, da ustvarim res lepo prelivanje tonov.

Glede na to, da so rekli, da naj upoštevamo naravne danosti modela, se zanašam na malce svobode in sem izbrala svetlejši in toplejši ton barve. Bo to okej ali bi morala res kopirati sliko? Šit... Vprašam Sanjo, pa samo skomigne z rameni. Ma, zdaj je, kar je. Če jim ton ne bo všeč, bo mogoče vsaj tehnično zadovoljivo. Kaj naj torej glede striženja? Na sliki je kratka, moj model si želi daljše, tudi jaz mislim, da bi bilo bolje pustiti par centimetrov daljše, ampak, a bo to okej? Me lahko stane uvrstitve naprej? Odločim se zaupati svoji strokovnosti, bom že zagovarjala, kar sem naredila – dolžina bo boljša zanjo, pa če jo malo bolj pokodram, bodo lasje skočili in bo vseeno dovolj blizu tisti na sliki. Okej, piči miško, daj vse od sebe!

Pri stiliranju lovim zadnje minute, nisem čisto zadovoljna... Striženje sem izvedla na hitro, sicer tehnično zadovoljivo, kolikor je le šlo, a nisem imela časa preveriti svojega dela in to me zelo moti. Ampak, sem na tekmovanju, izdelek je potrebno dokončati, ne glede na to, kakšen je, verjetno je bolj pomembno, da je frizura posušena in podobna tisti na sliki, kot pa da je tehnično pravilno izvedena in mokra kot miš. Spet se ne počutim okej – vsaka Francka s frizerske zna naredit stajling, da skrije napake, kaj se pa zgodi, ko stranka doma opere lase? Brrrrrr.... Fokus, fokus, na tekmovanju si, pusti zdaj to, kaj bo s frizuro jutri, pomembno je, kako je danes. Saj bo.

Predstavitev modelov pred žirijo. Groza. Jecljam, zatika se mi, občutek imam, da sploh nisem povedala niti tretjino stvari, ki bi jih morala zagovarjati. V tistem trenutku sem vesela, da sem sploh kaj povedala, ker so se mi v trenutku, ko sem stopila na oder, kot bi pritisnil na stikalo, spraznili možgani. Ko sem se obrnila proti njim, sem še živjo komaj rekla. Kamera teče, ajde, reci kaj! Pa sem. Bo treba počakati na oddajo, da vidim, kaj sem povedala, ker se ne spomnim ničesar. Pa sem še par minut pred tem šla čez vse, kar sem želela poudarit. Upam, da sem kaj od tega tudi uspela izjecljati.

Nekaj je že moralo bit okej, saj me res pohvalijo. Dobro dene, tudi če sama nisem sto-odstotno  zadovoljna z narejenim. Sem vsaj dobro poslušala navodila in kot kaže, naredila tisto, kar so želeli. Pfju. Saj bo šlo, samo tako naprej, kamer se bom pa tudi navadila v nekaj dneh. Ane?

Domov pošljejo Denisa. Ne morem reči, če se strinjam z odločitvijo ali ne – nekdo pač mora biti prvi. Ker sem imela toliko dela sama s sabo in svojimi izzivi, se ne spomnim njegove lutke in kvalitete stopničastega striženja, niti zvezdniškega navdiha, ki ga je izbral, tudi v zakulisju se je držal bolj zase in ker je bil prvi dan tako hektičen, ga nisem imela priložnosti niti spoznati.

Žal pa bi mi bilo vsakogar, ki bi odšel prvi, tega ne privoščim nikomur...

Po prvi oddaji se počutim, kot da bi ravnokar izstopila iz tornada. Že tako je samo tekmovanje nekaj novega in nepričakovanega, potem pa še vse dogajanje v zakulisju, če ne poznaš tega sveta in se povrh vsega še težko sprostiš v novem okolju z nepoznanimi ljudmi, je res...turbulentno. Ni mi všeč, da vsi uporabljajo izraz konkurenca, ker iskreno menim, da je konkurenca lahko kdorkoli – prepričana sem, da je vsak izmed nas lahko najboljši, saj sigurno nismo v oddaji zato, ker smo slabi, vsak izmed nas se je izkazal na avdiciji, da se je uvrstil v oddajo. Glede na časovne omejitve in zahtevnost izzivov je dober rezultat odvisen predvsem od izbire modela in pravilnega izbora tehnike dela – če bi danes izbrala katero od drugih gospa, bi lahko bila končna situacija tudi povsem drugačna. Pa tudi, če bi se dela lotila kako drugače, lahko bi izbrala napačno barvo in bi bil rezultat napačen ali pa bi mi zmanjkalo časa... Ne vem, no. Govoriti o konkurenci že v prvi oddaji se mi zdi popoln nesmisel. Priznam pa, da sem ponosna nase in na to, da sem si zaupala.

Sem človek pozitivnih afirmacij in spodbude, kritika pa, če že mora biti, naj bo konstruktivna in poučna.  Danes tega ni bilo, vsaj v večini ne. Negativne kritike so ostre in žaljive skoraj na osebnem nivoju, prav težko mi je bilo recimo za Ano – že mogoče, da bi lahko delo bolje opravila in da ni zadovoljila njihovih želja, ampak to se da povedati tudi na lepši način, konstruktivno, z nasveti in brez, da človeka in njegovo samozavest popolnoma dotolčeš. Ampak, ves čas poudarjajo, da smo v šovu, da tekmujemo, da od nas pričakujejo najboljše. Tako pač je in tako mora biti, da bo zanimivo za gledalce in da s čim manj besedičenja jasno izrazijo svoje mnenje.

Pa je res, ali bi lahko bilo tudi kako drugače? Z nestrpnostjo pričakujem naslednji teden in drugo oddajo z novimi izzivi, v upanju, da bom zdržala tempo in pritisk, če se znajdem na bolj neprijaznem koncu žiranskih komentarjev...

 

Alenka Frizerka

Foto: Zlati rez